|
|||
NOVI TERMINI PREDAVANJ SEMINARJEV IN DELAVNIC: 21. 5. 2005 - Celje – Seminar RAZKRITE SKRIVNOSTI ŽIVLJENJA 27. 5. 2005 - Slovenj Gradec – Predavanje BREZMEJNA MOČ MISLI IN STRAHOV 14. 6. 2005 - Ljubljana – Tečaj javnega nastopanja PSIHORETORIKA 30. 6. 2005 - Maribor – Predavanje HVALEŽEN SEM! ZAUPAM ŽIVLJENJU! |
|||
POZOR! Ta e-mesečnik je nevaren! Lahko vam spremeni življenje, zato dobro premislite, preden boste nadaljevali z branjem! |
|||
UVODNA MISEL E-MESEČNIKA Avtor članka: Roy Goreya |
|||
| SLOVENIJA, ODKOD LEPOTE TVOJE?! Tako zanosno so pred več kot dvajsetimi leti peli znameniti Avseniki. Pesem je tako rekoč čez noč ponarodela in vzeli smo jo za svojo. Pesem zelo poetično opeva lepote naše dežele Slovenije. Ko se vozim po Sloveniji na predavanja, seminarje in delavnice, me vedno znova presenetijo lepote naše dežele. Še posebno v teh spomladansko - poletnih dneh pridejo do izraza vsi čari zelenih poljan in bujnih gozdov. Lepot naše dežele, jezer, rek, gozdov, morja, nižin, gričev, hribov in dolin, Krasa in njegovih čudovitih podzemnih jam se vse premalo zavedamo. Vse to kar nekako neopazno zdrsne mimo nas. Tujec, ki pride v Slovenijo, se ne more nagledati vseh teh lepot, stalno ponavlja, kako čudovit košček sveta je naša dežela, vendar nas to nič kaj ne preseneti. Dajemo velike denarje, da hodimo v najbolj oddaljene kotičke sveta, a svoje dežele še nismo uspeli spoznati. Turistični delavci in tudi država ne znajo izkoristiti turističnih potencialov, ki jih ima slovenska pokrajina. Če prav vem, slovenska država nima niti izdelane tržne strategije, kaj bi ponudili turistom in jim predstavili kot naravno in turistično znamenitost. Vendar v tokratnem uvodnem članku ne mislim govoriti o turizmu, temveč o vseh nas, dragi bralci e-mesečnika. Kaj smo storili mi, da bi bila naša dežela še naprej oaza zelenja v vedno bolj betonski in poseljeni Evropi? Kaj smo storili, da bi ohranili našo deželo čisto?Prizadevamo si graditi nove in nove avtoceste, obenem pa s tem uničujemo gozdove, reke, povečujemo erozijo in nenazadnje tudi ogrožamo zdravo pitno vodo. Slednja postaja v naši mali deželici vedno bolj redka in v nekaterih občinah imajo že velike težave z njeno preskrbo. Mislim, da je napočil skrajni čas, da se bolj ekološko ozavestimo in začnemo ceniti naravne dobrine, ki nam jih namenja dežela na sončni strani Alp. Pri www.osebna-rast.com in www.skrivnosti-sveta.com smo se odločili v sodelovanju z revijo Misteriji organizirati niz seminarjev. Omenjeni seminarji imajo namen ozavestiti ljudi, da začnejo bolj spoštovati sebe, se zavedati ustvarjalne moči svojih misli ter se odločijo delovati v poslovnem okolju na sodelovalni, ne na tekmovalni ravni, in se začnejo zavedati pomena varovanja čiste pitne vode, kajti brez nje ni življenja in zdravja. Prva priložnost, da izveste marsikatero novo in koristno informacijo, bo že konec tega tedna v Celju v Hotelu Štorman, kjer bo Seminar RAZKRITE SKRIVNOSTI ŽIVLJENJA. Vsak udeleženec tega seminarja bo dobil ne samo veliko uporabnih informacij, temveč tudi lepo darilo, ki mu bo v življenju še kako koristilo. P.S. Kot boste videli, je tokratni e-mesečnik malo bolj »zeleno« oz. ekološko obarvan. Zakaj je temu tako? Preprosto – le kaj nam koristi vsa osebna in duhovna rast, če pa živimo v svetu, ki postaja vedno bolj onesnažen? Predpogoj za osebno in duhovno rast človeka je čisto okolje, v katerem lahko svobodno ustvarja in se duhovno razvija. NAJ VAS SPREMLJA LJUBEZEN! |
|||
BOGASTVO ŽIVLJENJA, BOGASTVO SRCA Trenutki, ki življenju dajejo smisel. Avtorica članka: Nina Kolar |
|||
| KDO JE NAJVEČJI USTVARJALEC? Ko ustvarjamo, za sabo puščamo zaznavne sledi. Številni avtorji navajajo, da se največja vrednost človeka prepozna po tem, kaj je za časa svojega življenja ustvaril s svojo miselno naravnanostjo. Jasnost duha in čiste, hitre misli, polne energije ljubezni do ljudi in narave, ki nas obdaja, ustvarjajo čudeže. Takrat človekove stvaritve lajšajo življenje, vendar ne na račun okrnjene narave, pač pa na račun sožitja z njo. V teh mesecih, ko se je pomlad že dodobra prebudila in se bo kmalu prelevila v poletje, sem na številnih izletih v naravo opazovala čudeže, ki jih je ustvarilo za nas vesolje. Koliko naravnih oaz zelenja in vodovja premore Slovenija! Vsa jezera, reke in potoki, ki so še dokaj neokrnjeni, kličejo po tem, da se jim človek prikloni, izkaže spoštovanje in se sam pri sebi zaobljubi, da bo varčno ravnal z vodo, spoštoval živali in rastlinje. V okrilju teh voda prebiva na milijone živali, ki so v svoji pojavnosti čudovite in v živalski verigi še kako potrebne za ravnovesje ekosistema. Pri prevajanju nekega članka sem naletela na informacijo, da višje, ko je razvit nek živ organizem, težje preživi zastrupitev s hrano. Tako lahko majhen zastrupljen vodni črv (zaradi našega onesnaževanja vode) to zastrupitev preživi, ptica pa bo z zaužitjem tega črva poginila. Sedaj prenesite podoben primer na ribo in človeka in boste videli širšo sliko. Srečni smo lahko, da kljub drznim posegom v naravo še nismo čisto porušili njenega ravnovesja. Razpredenost betonskih cest po naši državi, ki na srečo še vedno velja za državo, ki je po svoji poraščenosti z gozdovi, travniki in pašniki na tretjem mestu v celi Evropi, ponuja novo gradivo za razmislek. Seveda se nam vsako tako dejanje obrestuje v prihodnosti in zato me sploh ne presenečajo več razne črne napovedi. Ob tem se raje vprašam, kaj lahko sama storim za ohranitev ravnovesja med vsem, kar me obdaja, in mano. Ravno zato, ker ima vsak vzrok svojo posledico, bi se ljudje, ki so odgovorni za posege v naravo, morali odločati za take rešitve, ki bi bile v korist vseh, ne le ljudi. Že majhno dejanje lahko veliko pripomore k ohranjanju ravnovesja v naravi. Nakup soda za shranjevanje deževnice bi recimo v poletnih mesecih, ko suša neutrudno žanje rastlinje okoli hiš in pridelke po vrtovih, naredil veliko spremembo. Namesto da bi svoje pridelke in rožice zalivali z vodo iz pipe, bi uporabili deževnico. Nekaj kubičnih metrov velik sod lahko močno deževje napolni v samo treh urah. Večkrat sem v člankih napisala, da je človek stvaritelj vsega, kar je bilo vnešeno v prvobitnost narave. Hkrati pa je največji ustvarjalec tisti človek, ki za sabo pušča nevidne, nematerialne spremembe, ki pa se odražajo v srcih drugih ljudi. Dejanja človeka, ki pušča v miselnih predstavah drugih ljudi vzgibe, ki narekujejo sožitje človeka in narave, so vredna več kot skrinja zlata. Kajti pravo zlato, ki ima neprecenljivo vrednost, so čist zrak, voda, rodovitna prst, zeleni gozdovi, travniki, zdrave in srečne živali ter ljudje. Postanite, bodite in ostanite taki tudi vi! ------------------------------------------------------------------ Nina Kolar, absolventka ekonomije, pesnica in mlada ustvarjalka Spletna stran: www.mozaik-kreativnosti.com E-pošta:nina.kolar@mozaik-kreativnosti.com |
|||
USTVARJALNA MOČ MISLI Kako odkrijemo zakladnico v sebi? Avtor članka: Roy Goreya |
|||
| NAJVEČ JE VREDEN ČLOVEK Super moderna hiša, najnovejši model avtomobila, vikend na morju z obvezno jahto, nov mobilni telefon s fotoaparatom in kopico dodatkov, obleka po zadnjih modnih trendih, izjemno zmogljiv računalnik, hi-fi sistem, ki zasede polovico dnevne sobe, metrski televizor na tekoče kristale … Seznam vseh teh najnovejših super modernih (in tudi dragih) tehničnih naprav je neskončen. Imeti več, boljše in najnovejše je že več desetletij trend v sodobni družbi. Vse naštete stvari nam lahko olajšajo življenje, vendar pa vse niso bistvene za naš obstoj. Če nimamo katere od najnovejših tehničnih naprav, ni nič narobe, celo bolje zna biti, saj tako posvetimo več časa eden drugemu. Kako izgleda sodoben družinski večer? Mati lika, oče gleda televizijo, starejši sin klepeta preko medmrežja, mala hčerka pa se na tleh v dnevni sobi sama igra s kockami. Hčerka si v tej »družinski idili« želi pozornosti, želi si tople besede, želi si, da bi ji kdo povedal, da je vredna, da je pomembna, da je opazna. Toda odziva od staršev ni in ni, brat pa je tudi preveč zatopljen v klepetanje preko spleta, da bi se posvetil mali sestrici. Malo bitje, ki je v svojih najbolj občutljivih letih, ko vsaka stvar lahko hitro prizadene njegovo samopodobo, je tako hočeš nočeš prepuščeno samo sebi. V takšni situaciji je bil morda storjen odločilen korak k zanikanju samega sebe oz. k slabi samopodobi in malo bitje si misli, da ni vredno ljubezni in pozornosti. In v čem je vrednost človeka? Vrednost človeka ni v tem, kaj poseduje, kaj dela, kako je izobražen, koliko zasluži – njegova prava vrednost se ne da izmeriti z nobenim denarjem ali katerokoli materialno dobrino. V trenutku, ko nas zapusti (umre) kateri od naših najbližjih, na svetu ni denarja, ki bi to osebo ponovno obudil. Vse, čisto vse, kar je v našem materialnem pojavnem svetu, je minljivo, vključno z našim telesom, zato bi se morali bolj naučiti ceniti odnose in čas, preživet z našimi najbližjimi. Pa kaj potem, če nam je naš mali Janezek uničil najnovejši hi-fi stolp ali pa se nam je otrok na dvorišču po nesreči s kolesom zaletel v avto in naredil na njem manjšo odrgnino. Bomo zato izgubili živce ter svojega otroka nadrli in ga dali »čez kolena«? Koliko bolečine, koliko žalosti je že bilo na svetu pri otrocih ravno zato, ker so starši dali prednost materialnim dobrinam namesto njim samim. Ljubezen, objem, nasmeh, stisk roke, potrepljanje po rami – vse to pogreša marsikatero živo bitje, naj bo otrok, najstnik, odrasel ali pa starostnik. Spomnite se na ta članek, ko se boste kdaj sami znašli v podobni situaciji. Takrat namenite drugemu pozitivno energijo, spodbudno misel ter objem prijateljstva in ljubezni. Verjemite, da vam bo vsak človek iz srca hvaležen, če boste z njim podelili tisto, kar bo v takšnem trenutku najbolj pogrešal in najbolj potreboval. ŽELIM VAM MNOGO POZITIVNIH MISLI IN ENERGIJE! ------------------------------------------------------------------ Roy Goreya, motivacijski trener, predavatelj in avtor knjižnih uspešnic Spletna stran: www.osebna-rast.com E-pošta: roy.goreya@osebna-rast.com |
|||
KOTIČEK ZA SAMORAZVOJ Korak v neznano, pot pogumnih. Avtor članka: Robert Lisac |
|||
|
AVTOHTONA ŠAMANKA Že več kot dve desetletji se ukvarjam z borilnimi veščinami in na začetku sem mislil, da vse borilne veščine izhajajo samo in izključno iz Azije. Začuden sem ugotovil, da premore skoraj vsak narod svojo borilno veščino. Ko sem se začel poglabljati v te "zahodne" veščine, sem ugotovil, da so mi bistveno bližje kot tiste iz Azije. Zakaj? Ker izvirajo iz okolja, kjer živim, ker izvirajo iz našega načina razmišljanja in ker ni vpletenih vzhodnjaških ritualov, ki jih zahodnjaki sicer izvajamo, zelo redko pa v resnici razumemo njihov pravi pomen. Da se razumemo, ničesar nimam proti azijskimi borilnimi veščinami, saj se še danes z veseljem na svoj način ukvarjam z judom, vendar obstaja še paleta drugih možnosti, ki se jih pogosto niti ne zavedamo. Zelo podobno se, vsaj po mojem mnenju, dogaja na področju osebnostne rasti, ko se hodimo učit asane in meditacije v Indijo, šamanizma v Brazilijo ali Mongolijo, pri tem pa radi pozabljamo, da imamo Slovenci ravno tako dolgo duhovno tradicijo kot ostali narodi. Da, tudi Slovenija premore kar nekaj modrecev, duhovnih zdravilcev, mojstrov, zeliščarjev in podobnih ljudi, ki se lahko pohvalijo z bogatimi izkušnjami in bogatim znanjem, ki ga imamo na dosegu rok. Samo roko bi morali iztegniti, pa bi bili deležni prastarega znanja, ki nam je domače, ki bi ga razumeli, ker bi nam ga predal nekdo, ki govori naš jezik, ki je rasel v podobnem kulturnem okolju in ki razmišlja na podoben način kot mi. Še enkrat poudarjam, nič ni narobe z jogo, meditacijo, reikijem, rad bi le usmeril pozornost tudi semkaj, v Slovenijo, kjer imamo pravo zakladnico tovrstnega znanja, pa dopuščamo, da izumira. Ali ga ni škoda? Res pa je, da je takšne avtohtone učitelje zelo težko prepoznati, ker sploh ne vemo, da obstajajo, in si še težje predstavljamo, kako takšen človek izgleda? Imamo neko "predstavo", kako izgleda in kako se vede mojster reikija, česa naj bi bil sposoben učitelj joge, kako se obnaša guru, nimamo pa pojma, kako prepoznati slovenskega modreca? Tudi sam sem si želel po znanje in izkušnje v Indijo, Brazilijo in ne vem kam vse še, a pri tem skoraj zgrešil čisto avtohtono šamanko, ki živi v bloku, ki ga vidim vsakič, ko pogledam skozi okno svojega stanovanja. Ko sem se malo bolj pozanimal, sem ugotovil, da delovanje šamanov ni bilo omejeno samo na dele Rusije, Mongolije, Brazilije, temveč da gre za čisto globalen pojav in da vsako ljudstvo premore svoje šamane – tudi mi, Slovenci. Če se ozremo v našo zgodovino, če povprašamo naše stare starše, bomo hitro ugotovili, da so tudi v naši deželi živeli zdravilci, "čudaki", modreci, h katerim so se ljudje v stiski zatekali po pomoč. Najbolj slavna slovenska šamanka, ki jo vsi poznamo, je bila verjetno Pehta. Res je, da lik Pehte izvira iz pravljice, vendar so prav vse pripovedovalce pravljic verjetno navdihnili realni in posebni ljudje, s katerimi so se občasno srečevali. Če Slovenci ne premoremo ustrezne terminologije, s katero bi označevali "takšne" ljudi, to še ne pomeni, da jih ni. V Indiji je to lahko guru, v Braziliji maestro, nekaj sto kilometrov južneje od nas so to hodže, le pri nas se zdi, da ta terminologija še malce šepa. Predstavljajte si, da vam kdo reče, da je "duhovni zdravilec", da je "mojster", da je "modrec". Načeloma to niso nalepke, ki bi jih normalno sprejeli, se nam pa zdi čisto normalno, če je kdo gospod predsednik, gospod minister, gospa doktorica, gospod profesor ali gospa županja. Še najbolj posrečen termin v zvezi s tem se mi trenutno zdi šaman, ki je dovolj širok, da zajema vsa znanja in sposobnosti takšnega človeka, ki pomaga reševati najrazličnejše probleme drugih. In kako prepoznamo izvirnega slovenskega šamana? Po mojih izkušnjah sodeč po njegovem ravnanju, po tem, kako ta človek živi, kaj govori in kaj s svojimi pogovori in drugimi metodami povzroči pri ljudeh in, kar je najvažnejše, pri nas samih. (To je seveda moj pogled, ki ni nujno ustrezen tudi za vas.) Če izhajamo iz zunanjih, materialnih pokazateljev, bomo takšnega človeka verjetno zgrešili. Moderni šamani ne stanujejo nujno v šotorih, v gozdu, ne nosijo perja v laseh in ni nujno, da imajo svoj boben, na katerega igrajo ob ognju. Živijo lahko v sosednjem bloku. Šaman je lahko celo vaš sodelavec, pa tega ne boste opazili, ker imate morda zakoreninjeno točno določeno predstavo, kako naj izgleda "izvirni" šaman. Podobno se je dogajalo tudi meni. Tako sem bil zaslepljen s temi stereotipi in kriteriji, da sploh nisem opazil, da je moja prijateljica povsem avtohtona šamanka, ki je pomagala že veliko ljudem, tudi meni, iz velikih osebnih stisk. Pri svojem delu uporablja najrazličnejše prijeme, ki pogosto niso niti malo logični, vendar v praksi zame delujejo in to je tisto, kar je zame najvažnejše. Ni mi vedno treba vedeti, zakaj nekaj deluje, bolj pomembno je, da deluje. S tem, kako točno zadeve delujejo, pa se lahko ukvarjajo znanstveniki. Eno izmed njenih neštetih orodij delovanja so tudi energijske kartice presenečenja in energijske slike, ki jih sama izdeluje in o katerih sem nekaj pisal že v prejšnji številki tega mesečnika. Ker si želim, da bi bila njena znanja dostopna še drugim in ne samo meni, sem sklenil, da ustanovim poseben mesečnik z naslovom ODKRITI POGOVORI O ŽIVLJENJU, kjer bom skupaj z drugimi avtorji pisal o teh znanjih. Poleg tega bo v vsaki številki tudi ona odgovorila na eno ali dve vprašanji, ki mi jih boste poslali. Mesečnik bo interne narave, kar pomeni, da se nanj ne morete (vsaj zaenkrat še ne) naročiti preko spletne strani, temveč samo tako, da mi napišete kratko e-poštno sporočilo. V njem poveste, da želite prejemati mesečnik ODKRITI POGOVORI O ŽIVLJENJU, ki ga boste nato dobivali neposredno z mojega e-poštnega naslova (samorazvoj@hotmail.com). Namen teh vrstic je bil, da pogledate na isto stvar še iz drugega zornega kota. Morda boste šamanko prepoznali v svoji teti (pa ta niti ne ve, da to je, ker ji tega nihče ni povedal), morda je bil šaman vaš stari oče, pa tega sploh vedeli niste … --------------------------------------------- Robert Lisac, avtor knjige "Korak v neznano - pot pogumnih" E-pošta: samorazvoj@hotmail.com |
|||
KLJUČ DO SREČE SKOZI OČI UČITELJICE Razmišljanja o vrednotah življenja. Avtorica članka: Ljuba Žerovc |
|||
|
KAKO VPLIVA SLADKOR NA NAŠE VEDENJE? Prizor, ki vam ga bom opisala, je vsakdanji pojav in zelo domač marsikateri materi, ki ima otroka osnovnošolca: Mama pride nič hudega sluteč na govorilne ure, da bi se pozanimala o otrokovem učnem uspehu, njegovem sodelovanju med poukom, vedenju v šoli, njegovem odnosu s sošolci itn., pa namesto dobrih novic doživi šok, ko ji učiteljica pove, da je njen otrok zelo nemiren, raztresen, da moti pouk, ne posluša razlage, se ne more zbrati, je z mislimi čisto drugje, da nadleguje sošolce, jim nagaja, klepeta med poukom, se vrti in zvija na stolu, se igra s šolskimi potrebščinami, ki mu pri tem nenehno padajo na tla! Prične se spraševati, v čem je njena krivda, da je njen otrok takšen, si očita, da je slaba mama, nesposobna vzgojiteljica, zguba na vseh področjih … Vendar nič od tega ni res! Že samo dejstvo, da je prišla na govorilne ure, je dokaz, da je dobra mati, ki svojemu otroku želi le najboljše. Krivca za otrokovo vedenje bi morala iskati drugje, največkrat kar v lastni kuhinji. Kajti krivec za tako vedenje ni nič drugega kot – sladkor! Otroški zdravnik Eugen Ziegler je desetletja dolgo raziskoval škodljive učinke sladkorja na otroški organizem. Opozarjal je zlasti na to, kako pogubno vpliva sladkor na otrokovo vedenje. Prepričan je bil, da bi se nemirni šolarček veliko prej umiril, če bi bilo v njegovi prehrani manj sladkorja. Prepričljive dokaze, da ta teorija drži, so nam posredovali zlasti ameriški zdravniki in kriminologi. Nihče od mladih prestopnikov, ki so začeli uživati prehrano brez sladkorja, z mnogo sveže zelenjave, sadja in polnovrednih žitaric, ni znova prišel navzkriž z zakonom. Zakaj ima sladkor tako uničujoč vpliv na naše vedenje? Brez njega bi vendar človeški organizem ne dobil dovolj energije za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti! Da, to je res, vendar obstaja velika razlika med naravnim in prečiščenim sladkorjem. Naravni sladkor, ki ga najdemo v sveži zelenjavi, sadju in polnovrednih žitaricah, je vezan na celulozo, vitamine in minerale, zato se le počasi lušči iz ovojnic in postopoma prehaja v kri. Če se hranimo premišljeno in zdravo, ga imamo stalno na voljo v ravno pravih količinah. Prečiščeni sladkor, ki ga najdemo v sladkih gaziranih pijačah, pecivu, sladoledu, čokoladi, bonbonih, pa skoraj v trenutku ves preide v krvni obtok in se tam razpoči kot energetska bomba. Količina krvnega sladkorja se tako v najkrajšem času nesorazmerno poveča, kar vzpodbudi trebušno slinavko, da izloči pretirane količine inzulina, da bi čimprej presnovila gromozansko količino (praznih) ogljikovih hidratov. To dogajanje je zelo burno, rezultat tega pa je, da sladkor v krvi spet hitro pade, nakar se človek počuti zelo medlo, brez energije. Divje nihanje količine krvnega sladkorja je za človeški organizem zelo nevarno, saj lahko povzroči celo komo ali najmanj hipoglikemijo, za katero je značilna kratkotrajna omračenost in različne motnje v vedenju. Dr. Ziegler je bil prepričan, da mnogi nemirni in raztreseni otroci doživljajo takšne omračitve. Otroci bi bili veliko manj raztreseni in lažje bi dojemali učno snov, pa tudi vedli bi se bolj uravnovešeno, če bi jim starši vcepljali take prehranske navade, da bi bila količina njihovega krvnega sladkorja vseskozi enakomerna. A to še ni vse! Ob uživanju pretiranih količin prečiščenega sladkorja in škroba (bela moka, ocvrt krompirček!) se sproži izločanje nekaterih hormonov, predvsem spolnih hormonov in hormonov za rast. Logična posledica tega dogajanja pa je, da otrok hitreje raste in postaja večji, kot je programirano v njegovih genih. Tak otrok je navadno dolg, suh, bledičen in nezdravega videza. Telesna velikost in teža pa vplivata na telesno zrelost in s tem tudi na čas, ko se oglasi puberteta. Pri deklicah se tako prva menstruacija, ki bi jo sicer dobila okoli petnajstega leta, pomakne v dvanajsto ali celo v deseto leto. A spolna zrelost še ne pomeni tudi umske, duševne in socialne zrelosti! Prav za dolgo otroštvo bi morali biti naravi hvaležni, ker razmeroma dolgo varuje otroka pred pritiski spolnosti in mu daje čas za nemoteno duševno zorenje! Prezgodnja spolna zrelost, ki je povezana z duševno nezrelostjo, pa rada pripelje do tega, da rosno mlado dekle zanosi. Naj zaključim svoje razmišljanje kot po navadi – z modrimi mislimi, ki sem jih vzela iz svoje knjige "Modrosti zbrane iz verzov stkane": V telesu sladkor po začetnem stanju evforije pušča za seboj občutek praznine, depresije. Največji del sladkorja skriva se v poticah, v umetnih colah, sladoledih in slaščicah! Kadar pretiravaš z alkoholom, s kavo, z mesom, s sladkorjem in s tobakom, tvoj dan konča se s stresom! Matere pogosto se ne zavedajo, da zasvajajo otroke že v najnežnejši mladosti, ker reklamam sladkim preveč nasedajo! --------------------------------------------- Ljuba Žerovc, avtorica knjige "Modrosti zbrane iz verzov stkane" Spletna stran: www.modrostizbrane.com E-pošta: ljuba.zerovc@modrostizbrane.com |
|||
MODRE MISLI ZA VSAK DAN Misli, ki vas bodo motivirale za vrhunske dosežke. |
|||
|
"Potrebujemo samo več ljudi, ki se bodo specializirali za nemogoče." Theodore Roethke "Paziti moramo, da si iz izkušnje zapomnimo samo tisto modrost, ki je v njej." Mark Twain "Poleg medicine ima tudi duh moč, da spremeni imunski sistem." Jonas Salk |
|||
|
ANEKDOTE E-MESEČNIKA Resnične zgodbe, ki vas bodo spravile v smeh. |
|||
|
MIR IN ŽIVLJENJE PO SMRTI Nemškemu gledališkemu igralcu Josephu Kainzu se ni zmerom godilo tako dobro kot v poslednjih letih. V mladosti je moral vrsto let igrati na podeželskih odrih. V majhnem mestu je igral junaka, ki na koncu obleži mrtev na odru. Približal se je konec predstave. Kainz je že izrekel poslednjo besedo, »umrl«, toda zastor ni hotel pasti. Tako je bilo tudi še po nekaj minutah, Kainz pa je ležal na odru. Nazadnje ga je minilo potrpljenje, počasi je vstal, sam spustil zastor in pri tem dejal: »Hudiča, človeku še po smrti ne dajo miru!« PLAGIATORSTVO K madžarskemu skladatelju Imreju Kalmanu sta prišla dva mlada skladatelja, ki sta drug drugega dolžila plagiatorstva. Ko sta mu odigrala sporna dela, je Kalman smehljaje dejal: »Le mirno se pobotajta in nastopita skupno proti Mozartu, ki vaju je prav sramotno okradel.« OBISKOVALCI NA PREDAVANJU Ko so znamenitega nemškega filozofa Immanuela Kanta vprašali, kateri slušatelji najbolj obiskujejo njegova predavanja, je odgovoril: »Moji poslušalci so večinoma študentje, mlada dekleta in oficirji. Študentje prihajajo, ker vedo, da sem član izpitne komisije, dekleta prihajajo zaradi študentov, oficirji pa zaradi deklet.« KNJIGARNAH IN LEKARNAR Poljski pesnik Jan Kasprowitz je prišel v knjigarno, izbral knjigo in vprašal knjigarnarja, ali se lepo bere. »Nisem je bral.« »Kaj?! Prodajate knjige, pa jih ne berete?« »Še tega manjka! Kot da bi moral lekarnar poskusiti vsa odvajalna sredstva, ki jih prodaja.« |
|||
[ OSEBNO SVETOVANJE ] [ SPLETNA KNJIGARNA ] [ ROYEV BLOG ] |
|||
Sporočilo sponzorja: Naročite se na Revijo MISTERIJI in si podarite svet mejnega dogajanja!
|
|||
