KOLIKO SMO VZTRAJNI IN POTRPEŽLJIVI?

Smo v začetku meseca junija 2008, od začetka leta je minilo že skoraj šest mesecev, in marsikdo od vas bralk in bralcev e-mesečnika si je ob koncu leta 2007 zapisal svoje želje, cilje, sanje – skratka, česa si želi dobiti dobrega, lepega v letu 2008, kam si želi iti, katere kraje bi rad obiskal, kakšen želi biti do ljudi okoli sebe, kako hoče poskrbeti za svoje zdravje in psihofizično kondicijo …

Toliko kot je različnih ljudi, toliko je tudi različnih ciljev, sanj in želja. In prav je tako! Pomembno je, da imamo svoje cilje, da po nečem stremimo, hrepenimo, a obenem se moramo naučiti tudi živeti v sedanjem trenutku in uživati ter biti hvaležni za tisto, kar že imamo v naši fizični pojavnosti.

Ste kaj pogledali, koliko ciljev se vam je že uresničilo v prvem polletju leta 2008? Če ste cilje zapisali v pravilni obliki – v prvi osebi ednine, v sedanjiku ter v trdilni obliki, brez nikalnic, se je marsikateri cilj že uresničil. V primeru, da ste postavljanje ciljev podkrepili tudi z vizualizacijo le-teh, pa je bil učinek še toliko boljši.

Tisto, na kar pri ciljih, željah in sanjah pogosto pozabljamo, pa je to, da moramo biti potrpežljivi, čeprav se rezultati v tem trenutku še ne kažejo. Vzemimo za primer, da ste vrtnar in da v začetku leta posejete seme. Ko je enkrat seme posejano, ga vsak dan potrpežljivo zalivate z vodo in se veselite vašega vrtnarskega napredka. Kmalu pokuka ven en kalček, pa še drugi, nato še tretji … v nekaj dneh je tako že skoraj vse vzkaljeno seme pokukalo iz zemlje.

Kljub temu, da so rezultati vašega dela že vidni, še vedno vztrajate pri negi vaših rastlinic. Zalivate jih, jih okopavate, nekateri jih božate, jim pošiljate v mislih pozitivno energijo, ljubezen, veselje, radost … in tako rastlinice veselo rastejo in rastejo. Do njih ste potrpežljivi, skrbni, razumevajoči ..., saj veste, da rastlina rabi določen čas, da zraste, da začne cveteti, da dobi plodove in da plodovi dozorijo.

Skratka – z nego, ljubeznijo, zaupanjem, s potrpežljivostjo imamo v nekaj mesecih naš vrt poln različnih vrst zelenjave, sadja in tudi rož. Dober vrtnar ve, da mora vztrajno negovati svoje drage rastline, jim dajati ljubezen ter biti z njimi potrpežljiv. Kaj pa, ko gojimo v naših mislih drugačen vrt – svoje cilje, sanje, želje? Kako smo z njimi potrpežljivi? Kako smo zaupljivi? Kako jih sprejemamo? Kako jih dojemamo? Nas je strah, da morda naši cilji in sanje ne bi doživele manifestacije v resničnem svetu?

Tudi pri negovanju ciljev, sanj in želja moramo biti potrpežljivi in le-te pozitivne misli vztrajno negovati, jih okopavati, zalivati … Po dobrih 14 dneh vztrajnega negovanja, zalivanja, čiščenja, vizualiziranja, razmišljanja o svojih sanjah, ciljih, željah – imamo ponavadi že vsega dovolj in začnemo dvomiti, se spraševati, kje je tisto, česar si želimo, zakaj se ne pokažejo rezultati, zakaj ni in ni manifestacije tistega, česar si želimo?

Pomislimo za hip na vrtnarja, ki bi se po 14 dnevih vrtnarjenja začel spraševati, ali bo seme vzkalilo ali ne bo, ali naj še zaliva ali ne ipd. Kaj mislite, kako bi njegov vrt obrodil? Mislim, da bi bil takšen vrt bolj ubog, in tak vrtnar ne bi bil pri svojem delu najbolj uspešen. Dober vrtnar je ob svojem delu radosten in njegovo celotno bitje preveva radost že zato, ker se ukvarja z vrtnarjenjem, zalivanjem, okopavanjem … tak vrtnar se ne ubada z dvomi in strahovi ter z razmišljanjem, kaj bi bilo če bi bilo ipd.

Ko pa ljudje gojimo v svojih mislih sanje, želje, cilje ..., pa ponavadi nismo do svojega miselnega vrta tako polni zaupanja, radosti, zalivanja, skrbne nege, ljubezni, veselja … Če se rezultati ne pokažejo sorazmerno hitro, se v nas naselijo strahovi in dvom. Skratka - nismo prepričani, da bomo to, česar si želimo, res dobili, in na tak način naša vibracija upade – ne nahajamo še več v stanju radosti, temveč v stanju strahu, in le-ta, kot vemo, oddalji želeno stran od nas.

Zato, ko zalivamo svoj miselni vrt, moramo biti pri tem zalivanju in negovanju vztrajni, dvom in strahove moram dati na stran in globoko v sebi gojiti vibracije ljubezni, zaupanja … Saj vem, nujno potrebujemo denar, voda nam zaradi tega teče v grlo, in v takšni situaciji je težko nepristransko gojiti vibracije ljubezni, radosti, veselja – ko pa vemo, da nam bodo v primeru neplačila začeli upniki trkati na vrata.

Če v omenjeni situaciji ne uspemo dvigniti vibracije iz strahu, nezaupanja v ljubezen, radost, zaupanje in veselje, potem smo v začaranem krogu neuspeha, iz katerega se ne bomo mogli izkopati. Naši cilji se ne uresničujejo zato, ker mi sami oddajamo napačno vibracijo, posledično pa dobimo še več tega, česar nočemo. Ključ leži v preprosti spremembi razmišljanja oz. notranje vibracije iz negativne v pozitivno. Seveda to ni preprosto, a se da.

Kako, se boste vprašali? Preprosto – Esther Hicks oz. Abraham priporočata, da poiščemo stavek oz. trditev, ki nas namesto z nezaupanjem navda z upanjem in z radostjo. Težko je verjeti – zaslužim 2.000 EUR na mesec, če pa v tem trenutku zaslužimo dvakrat ali trikrat manj, novih rezultatov (boljša plača) pa ni nikjer videti. Kaj ko bi si rajši namesto malo prej omenjenega stavka rekli: »Ali ne bi bilo lepo, če bi zaslužil 2.000 EUR?«

To ni obvezujoče, a se ob tem stavku, ko si ga ponovimo večkrat na dan, počutimo precej bolj pomirjeno, pa tudi naša vibracija je ob tem stavku povsem drugačna. Poskusite in videli boste razliko – v počutju in v rezultatih.

Naj vas v poletnih mesecih spremlja obilje vsega dobrega!

Roy Goreya

---

MODROST V VERZIH IZBRANA POSEBEJ ZA VAS

Delo, ki ga z ljubeznijo človek prepoji,
je povsem prežeto s pozitivno energijo,
ki se najverjetneje v bogastvo spremeni,
a dejavnost neprijetna vodi v polomijo.

Ljuba Žerovc, verz iz knjige Modrosti zbrane iz verzov stkane

P.S. Priporočamo vam tudi njeno knjigo Verzi za tkanje vezi med ljudmi ob kateri dobite DARILO - e-knjigo Modre misli za vsak dan.

---

POZITIVNA MISEL

"Potrpežljivost je grenka zel, vendar daje sladke sadeže." Nemški pregovor

---

SMEH JE POL ZDRAVJA - ANEKDOTA E-MESEČNIKA

Poljski general in narodni junak Tadeusz Kosciuszko je preživljal svoje zadnje dni v Švici. Nekoč je poslal nekaj steklenic dobrega vina prijatelju. Mladenič, ki jih je nesel, je smel vzeti generalovega konja. Ko se je vrnil je rekel Kosciuszku:
»Drugič pa, če mi daste na pot lastnega konja, mi dajte še svojo denarnico!«
»Zakaj pa?«
»Kadar je kak berač ob cesti prosil s klobukom v roki, se je konj ustavil in ni hotel naprej, dokler mu nisem kaj dal. Ko nazadnje nisem nič več imel, sem se moral delati, da dajem vbogajme, sicer konj ni bil zadovoljen in sva kar stala.