Hvaležnost, pozabljena vrlina
2017 E-mesečnik

Hvaležnost, pozabljena vrlina

3d-koraki-do-uspeha-2014

Spomnim se časov iz svoje mladosti, ko so me starši učili olike in bontona v medčloveških odnosih. To so bili časi, ko sta besedi PROSIM in HVALA še imeli pravi pomen, ko si ti dve besedi še znal uporabiti, tako v šoli kot tudi v ostalih življenjskih situacijah.

In kako je dandanes? Pogosto opažam, da mladina skorajda ne pozna več PROSIM in HVALA. A ne samo mladina, tudi odrasli, s katerimi komuniciram zasebno ali poslovno, so nekako pozabili na tisti občutek hvaležnosti, ker se jim zdi vse nekako samoumevno.

Za mnoge danes komunikacija poteka izključno preko Facebook messengerja, ker je tako najbolj priročno, najbolj enostavno, in ker to »vsi« počnejo. O varovanju zasebnosti, ko komuniciramo preko Facebook messengerja, rajši ne bi razpravljal, ker bi za to potreboval članek, ki bi bil trikrat daljši od današnjega.

Jaz sem še »stara šola korespondence«, saj vedno, ko začnem pisati sporočilo, napišem pozdrav in omenim sogovornikovo ime ter na koncu zaključim sporočilo s pozdravi. Pazim na vejice, pike, klicaje, velike začetnice itd. V srednji šoli sem imel Strojepisje, in pri tem predmetu smo se učili ne samo tipkati na pisalni stroj (uf, kaj je že to), temveč tudi poslovne korespondence, se pravi kako napisati osebno ali poslovno pismo.

Učili smo se, kako se pravilno napiše datum, kako se začne sporočilo, kako se zaključi itd. Učili smo se vljudnosti, uporabiti besedi PROSIM in HVALA, če je bilo to potrebno, in če smo nekoga prosili za pomoč ali se mu zahvalili za to, kar je storil za nas. Še vedno se spomnim svojega »tipkarskega rekorda« pri slepem tipkanju – 208 udarcev na minuto. 🙂

To so bili časi brez stickersov, brez video posnetkov, brez ne vem še kakšnih vizualnih novotarij. Če pogledam večino novodobne komunikacije, slovnica ni pomembna, vejice niso pomembne, prošnja in hvaležnost tudi izgubljata na pomenu. Le kam smo prišli?

Mnogi na SMS-je in e-maile sploh ne odgovarjajo več. Nekomu sem preko njegovega poslovnega profila poslal Facebook sporočilo in odgovor je bil praktično takojšen (prej kot v 10 min). Čez nekaj dni sem poslal dve e-poštni sporočili na uradni naslov firme. Odgovor? Ga ni bilo in ga še vedno ni ter ga najbrž tudi ne bo. Niti enega samega kratkega stavka: »Robert, najlepša hvala za objavo na spletni strani.«

Ne pretiravam, če povem, da je hvaležnost v sodobnem svetu postala pozabljena vrlina. Tudi ko govorimo o komunikaciji v živo, iz oči v oči, pogosto opažam, da gredo ljudem »težko« iz ust PROSIM in HVALA. Tudi kar se tiče čestitk (rojstni dan, Božič, Novo leto …), postajamo vse bolj »robotizirani« in vse manj ustvarjalni. Nekdo ima rojstni dan in zmoremo le: »Vse najboljše.«, spet drugič želimo nekomu voščiti za Božič: »Srečen Božič!«, tretjemu voščiti za Novo leto: »Srečno Novo leto 2018!«. Da bi še kaj več nekomu povedali ali napisali, ne, to je že preveč naporno.

Sam težim k temu, da sem vedno do vsakega, ki praznuje nek praznik, oseben, da mu povem še kaj več kot pa le: »Vse najboljše!« Prave, iskrene in hvaležne besede prihajajo iz našega srca, kajti takrat, ko se resnično odpremo sogovorniku in mu radostno želimo nekaj sporočiti, pride navdih iz nas. Z lahkoto povemo, kaj tej in tej osebi želimo ob prazniku, saj besede kar »vrejo« iz nas, sploh se ne moremo ustaviti. Da, to je resnična srčna hvaležnost, ki jo izrazimo nekomu, ki ga imamo radi.

Kljub vsej obilici sodobne tehnologije, ki nam olajša komunikacijo, po drugi strani postajamo vse manj socialno aktivni in vse bolj virtualno. Zadovoljimo se z lajki, stickersi, emotikoni, srčki in podobnimi sodobnimi načini izražanja, a tisto, kar ljudje najbolj med seboj potrebujemo, je pristna človeška bližina in toplina, objem, nasmeh, pogovor, pogled v oči in občutek, da tej osebi, s katero se pogovarjam, je mar zame. Tudi komunikacija iz oči v oči postaja vse težja. Zakaj? Ker sogovornik pogosto posveča več pozornosti svojemu pametnemu telefonu kot pa nam, ki mu nekaj govorimo.

Leto 2017 se zaključuje in čez nekaj dni bomo vstopili v leto 2018. Že ptički čivkajo, da novoletne zaobljube ne delujejo, oziroma da jih že kmalu v začetku novega leta prelomimo in spet zdrknemo v ustaljene vzorce razmišljanja in smo na avtomatskem pilotu preteklega leta. A ni nujno, da je temu tako, kar si lahko pogledaš več v videu tukaj.

Današnji članek zaključujem z domačo nalogo, ki ni obvezna, je pa priporočljiva.

Vzemi zvezek ali list papirja in potem začni pisati ter zapiši vsaj 300 stvari, za katere si hvaležen-a v letu 2017. Vem, da je veliko, vem da se sliši »nemogoče«, in vem, da morda ne bo šlo to v enem dnevu, a vseeno vztrajaj, dokler ne boš napisal-a vsaj 300 stvari, situacij, dogodkov, ljudi …, za katere si hvaležen-a v letu 2017. Prepričan sem, da boš na koncu ugotovil-a nekaj presenetljivega o tvojem preteklem letu ter občutil-a globoko hvaležnost.

Naj bo tvoje leto 2018 polno radosti, ljubezni, zdravja, smeha in plesa. Želim ti, da se ti uresničijo vse tvoje srčne želje, vse, česar si sam-a najbolj želiš, ter da bo vsak trenutek tvoje srce polno hvaležnosti. 🙂

Robert Goreta

POZITIVNA MISEL

»Hvaležnost je ključ do polnega življenja – kar imamo, se spremeni v »dovolj« in še več. Hvaležnost spreminja zanikanje v sprijaznjenost, kaos v red, zmedo v jasnost … Težave postanejo darovi, porazi uspehi, nepričakovano dobrodošlo, napake pa pomembna doživetja. Hvaležnost osmisli našo preteklost, vnese mir v sedanjost in ustvari vizijo prihodnosti.« – Melody Beattie

Sledite Robertu na Facebooku

847 FB sledilcev. Klikni in všečkaj!

Naše partnerske strani

E-knjigarna

logo-srecna-retorika

sunwarrior

mimijumi