Ana Uršič
Življenjski slog

Intervju z Ano Uršič, učiteljico Salse

Ana Uršič je bila pred leti ena mojih prvih učiteljic Salse. Takrat je učila v Bubi, sedaj pa je učiteljica v Plesnem studiu Dancefloor in v Salsa Sloveniji v Ljubljani. Poleg Salse uči še Bachato, Kizombo, Zouk in Divas de Cabaret.

Ana kot plesalka navdušuje s svojim izjemnim stilom in eleganco, medtem ko je kot učiteljica prijazna, sproščena in vedno pripravljena razložiti plesne korake in gibe.

V mladih letih je Ana trenirala gimnastiko, nato jo je pot zanesla v akrobatske vode ameriškega športa t.i. Cheerleadinga. Bila je članica najuspešnejše slovenske članske Cheerleading skupine in članica slovenske reprezentance v Ameriki. Kasneje se je zaradi resne poškodbe podala v plesne vode in sicer Salsa jo je tako zelo »zasvojila« ter navdušila, da jo je zaneslo tudi k poučevanju le-te.

Ana, koliko let sedaj že plešeš salso in kaj te pri njej najbolj navdušuje? Zakaj ravno salsa? Zaradi ritma, raznolikosti, sproščenosti?

Danes teče peto leto odkar sem se srečala s salso ter njenimi latino ritmi. Salsa me je po vseh letih športne akrobatike napolnila s svobodo plesnega izražanja, misli, interpretacije sebe. Če dobro premislim, ples potrebujem, brez salse danes življenje zame ne obstaja. Salsa ti da tisto, kar najbolj potrebuješ, spoznanje telesnega gibanja ter sprejemanje samega sebe.

Pri tebi je na prvem mestu nedvomno salsa. Kateri plesi pa te poleg salse še navdušujejo?

Res je, zaljubila sem se v salso in ostaja moja prva plesna ljubezen, poleg nje pa se vrstijo plesi, ki so tudi del salsa sveta. Vsak ples, pa naj bo to bachata, zouk, kizomba ali cha cha, te dopolni ter obogati tvoj način in stil plesa. Ker želim biti vsestranska plesalka in učiteljica, me navdušujejo tudi ostale plesne in športne smeri, kot so cabaret, jazz, pole dance, acroyoga, balet,…

Se redno udeležuješ različnih salsa festivalov? Kateri ti je do sedaj najbolj ostal v spominu?

Salsa festivali so del rednega salsa življenja. Odvijajo se vsak vikend tako v tujini kot doma, torej možnosti za napredovanje in učenje je ogromno. Festivalov se udeležujem redno, saj pripomorejo k rasti in izboljšanju vsakega plesalca.

Najbolj mi je ostal v spominu moj prvi festival, ko sem začela plesati salso. Udeležila sem se ga v tujini (Fanta Dance festival v Bolgariji), na katerem me je želja po učenju in izpopolnjevanju ter vse v zvezi s salso samo še navdušila.

Punce, ki rade plešejo imajo včasih problem s svojimi partnerji, ki nočejo plesati. Kaj bi v tem primeru svetovala moškim? Se moški res »bojijo« plesati ali pa je to le še en stereotip?

Ja, to je pa verjetno najpogostejši razlog zakaj dekleta ne začnejo plesati salse. Danes moški še vedno stereotipno razumejo in vidijo ples, vendar so moški plesalci še vedno v prednosti pred neplesalci. Dekleta povabite partnerja na kakšen salsa dogodek oziroma party. Če ga glasba in energija plesalcev prepriča, ga kmalu ne bo več treba prepričevati.

Že večkrat sem nekako slišal iz različnih virov, da je plesati v tujini povsem drugače kot v Sloveniji. Da imajo v tujini moški več poguma, da pristopijo k ženski in jo povabijo na ples. Ali to po tvojih izkušnjah drži?

Res je, v tujino na salsa festivalih se na enem mestu zberejo plesalci in plesalke s celega sveta. Zaradi tega pa je tudi plesni bonton drugačen kot pri nas. To je verjetno posledica tega, da se na večjih eventih plesalci med seboj ne poznamo, kar doprinese k večjemu spoštovanju. Plesalci večinoma prosijo za ples, v ospredju je več kavalirstva, zaradi večjega števila plesalk na festivalih, pa je pogosto tudi, da plesalke same pristopijo do plesalcev.

Kot plesalec imam kdaj tudi soplesalko, ki »hoče voditi« in se nekako ne zna prepustiti, da bi jo vodil moški. Vem, da se z vsako soplesalko ne moreš ujeti, da pač mora steči energija med plesnima partnerjema. Kako ravnati v primeru, ko imaš takšno soplesalko? Ali ji povedati to glede »vodenja« ali pa preprosto biti tiho in plesati s katero drugo? Namreč, morda kdaj punca sploh ne ve, da ona »vodi«, ker ji tega ni (še) nihče povedal.

Vsi ljudje smo različni in z vsakim se v plesu res ne moreš ujeti. Ampak ravno to raziskovanje med plesalci, iskanje skupnega jezika je tista češnja na vrhu smetane vsakega plesa. Nič narobe, če komunikacija ni prava, vseeno ima vsak ples svojo zgodbo in spoznanje, zato se spuščati v to debato kako naj plesalka sledi ni najbolj priporočljivo, se da pa z različnimi prijemi pokazati kaj lahko naredita, da bosta v plesu kar najbolj uživala.

Če greva še malo stran od plesne tematike. Kakšen je tvoj življenjski moto? Katera knjiga te je do sedaj najbolj navdušila in bi mi jo priporočila v branje?

Moj življenjski moto je: Bodi kar si! Vsi smo drugačni in vsi unikatni, zato se ne trudimo biti nekdo drug. Že nekaj časa nazaj sem prebrala knjigo Življenje je tvoje, avtorice Louise L. Hay, ki pa mi je dala misliti. Po vsej verjetnosti jo poznaš in je knjiga, ki jo lahko večkrat prebereš.

Za konec najinega intervjuja pa me zanima, če imaš kakšen poseben nasvet za mlade nadebudne salserke in salserje?

Vsem salserjem in salserkam želim, naj v plesu uživajo, se vztrajno učijo in prepustijo svojim užitkom.

Robert Goreta

Robert Goreta je predavatelj, iskalec duhovnih in življenjskih resnic, pisatelj in avtor knjig Tam, kjer je volja, tam je pot, Življenjski diamant, Več daš, več imaš! in Srčne zgodbe. Vodi različna izobraževanja za osebnostno rast, retoriko, komunikacijo, medosebne odnose in motivacijo. Več o Robertovem delu si lahko prebereš na njegovi spletni strani www.osebna-rast.com.

Vesel bom tvojega komentarja! :-)

Klikni tukaj in objavi komentar

Spremljaj me na omrežjih

855 FB sledilcev. Klikni in všečkaj!