Odločitev
Osebna rast

Kako bi se ti odločil?

Včeraj sem v svoj e-poštni nabiralnik dobil izjemno navdihujočo zgodbico, ki mi je segla do srca.

V sodobnem svetu, ko se vsakodnevno pehamo za novimi uspehi, zmagami, ko si včasih svojo zmago izborimo tudi s komolci ter na račun drugih ljudi, je zgodba, ki jo boš prebral-a čez nekaj trenutkov, vpogled v malo drugačen svet – v svet ljubezni, človeškosti, razumevanja in medsebojne pomoči.

Kje je bila objavljena omenjena zgodbica, ne vem, kdo je avtor, mi tudi ni znano, vsekakor pa je najpomembnejše sporočilo, ki veje iz same zgodbice. Srčno upam, da ga boste prepoznal-a in da se te bo zgodba dotaknila. Najpomembnejši nauki, ki jih odnesemo s tega sveta, so predvsem lekcije v ljubezni, medsebojnemu razumevanju in pomoči drug drugemu. Ljubezen je v naših življenjih veliko bolj pomembna, kot si mislimo.

V nadaljevanju sledi avdihujoča zgodba o malem Shayu …

Na večerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, ki je namenjena otrokom z učnimi težavami, je oče enega učenca imel govor, ki ga prisotni ne bodo nikoli pozabili. Potem, ko je najprej zelo pohvalil šolo in njeno predano osebje, je postavil vprašanje:

”Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar narava naredi, narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne more učiti vsega, tako kot to lahko počnejo drugi otroci. Stvari ne more razumeti tako, kot jih lahko razumejo drugi otroci. Kje je potem naravni zakon v mojem sinu?” Občinstvo je obnemelo ob vprašanju.

Oče pa je nadaljeval: ”Verjamem, da ko otrok, kot je moj Shay, telesno in mentalno oviran pride na svet, se ponudi možnost spoznati človekovo resnično naravo, in sicer v obliki, v kakršni potem ljudje takšnega otroka obravnavajo. Nato je povedal slednjo zgodbo:

Shay in njegov oče sta se sprehajala mimo parka, za katerega je Shay vedel, da tam eni otroci igrajo baseball. Shay je vprašal: ”Misliš, da mi bodo dovolili igrati?” Shayev oče je vedel, da večina teh fantov v svoji ekipi ne bo želela nekoga kot je Shay, vendar pa je oče tudi razumel, da če bi njegovemu sinu dovolili igrati, bi mu to dalo potreben občutek pripadnosti in samozavest ob tem, ko bi ga sprejeli, kljub njegovim oviram.

Shayev oče je pristopil k enemu od fantov na igrišču in ga vprašal, če bi Shay lahko igral, brez, da bi karkoli pričakoval. Fant se je ozrl naokoli in rekel, ”Izgubili smo že šest iger, igra pa je že v osmem polčasu. Mislim, da je lahko v naši ekipi, in ga bomo skušali dati zabijati v devetem polčasu.”

Shay se je odpravil proti klopi te ekipe, si oblekel njihovo majico s širokim nasmehom, njegovemu očetu pa je ob toplem občutku šlo rahlo na jok. Fantje so zaznali očetovo veselje ob tem, ko so medse sprejeli njegovega sina. Na kocu osmega polčasa je Shayeva ekipa dobila nekaj točk, vendar pa so še vedno zaostajali za tri točke.

Na sredini devetega polčasa je Shay nadel rokavico in igral v desnem bloku. Čeprav ni v njegovo smer prihajalo nič metov, je bil očitno navdušen že samo iz tega razloga, da je lahko igral in bil na igrišču. Oče, ki je bil na tribuni, mu je ves čas mahal, Shay pa se je pri tem ves čas široko smejal.

Na koncu devetega polčasa je Shayeva ekipa ponovno dobila točko. Sedaj, ko so imeli pregled nad dvema outoma in okrepljene baze, so pričakovali samo še potencialni zmagovalni tek, Shay pa je bil na vrsti za udarec s kijem.

Ali so ob tej priložnosti pustili Shayu udarjati in zapraviti njihovo možnost za zmago? Presenetljivo, Shayu so dali kij. Vsi so vedeli, da je udarec nemogoč, saj Shay ni vedel niti, kako se kij pravilno drži, še manj pa, kako se udari.

Kljub temu je v trenutku, ko je Shay stopil na ploščo, metalec spoznal, da je nasprotna ekipa zaradi Shaya dala zmago na stran, se pomaknil nekaj korakov naprej, Shayu nalahno podal žogo, tako, da bi jo lahko vsaj videl. Ob prvem metu je Shay nerodno zavihtel kij in zgrešil.

Metalec je spet stopil nekaj korakov bliže, da bi Shayu nalahno podal žogo. Ko je ta priletela do njega, jo je počasi udaril nazaj proti metalcu. Igra se ne bi končala, ampak metalec pa jo je pobral in bi jo lahko brez skrbi vrgel prvemu, ki je stal na bazi. Shay bi v tem primeru bil izključen, igra pa končana.

Namesto tega je metalec vrgel žogo natanko nad glavo tistega na prvi bazi, izven dosega vseh ostalih članov ekipe. Vsi na tribuni in obe ekipi so pričeli kričati, ”Shay teci do prve baze! Teci do prve!” Nikoli prej v njegovem življenju ni Shay tekel tako daleč, ampak do prve baze je prispel. Na široko je odprl oči in se začudil.

Vsi so kričali, ”Teci do druge, teci do druge!” Medtem ko je lovil sapo, je Shay nerodno stekel proti drugi bazi. Pri tem pa je blestel in se vidno boril priti do tja. Do takrat, ko je Shay prispel do druge baze, je igralec na desnem krilu imel žogo. Ta je bil najnižji v njegovi ekipi in je prav tako prvič imel priložnost biti junak v njegovi ekipi. Žogo bi lahko vrgel igralcu na drugi bazi, vendar je razumel namere tega, ki je metal, in je tudi on namenoma vrgel žogo visoko in daleč nad glavo igralca, ki je stal na tretji bazi.

Shay je zmedeno stekel proti tretji bazi, medtem ko so tisti pred njim tekli okrog baz, da bi lahko zadeli homerun. Vsi so kričali, ”Shay, Shay, Shay, vse do konca!”

Shay je prispel do tretje baze, tisti, ki je stal nasproti njega, pa je prihitel k njemu, ga obrnil proti tretji bazi in zakričal, ”Teci do tretje! Shay, teci do tretje!” Ko je Shay prispel do tretje, so fantje obeh ekip in tisti, ki so stoje opazovali igro, kričali, ”Shay, teci domov!” Shay je stekel ‘domov’, stopil na ploščo, ljudje pa so ga spodbujali kot junaka, ki osvoji ‘grand slam’. Tako je dobil igro za svojo ekipo. Na ta dan, je rekel oče, ob tem, ko so mu po licu tekle solze, so fantje obeh ekip pomagali ustvariti košček resnične ljubezni in človeškosti.

Shay ni dočakal naslednjega poletja, umrl je tisto zimo. Nikoli pa ni pozabil tistega trenutka, ko je bil junak in osrečil svojega očeta. Ko je tisti dan prišel domov in zagledal mamo, pa je ta v solzah objela svojega junaka dneva!

In še pripis za konec: V naših življenjih so naši največji učitelji naši otroci, od katerih se v njihovi najzgodnejši mladosti, ko še niso tako prišli pod vpliv širše družbe in medijev, ki jim v podzavest vcepljajo »prav« in »narobe«, naučimo brezpogojne ljubezni, razumevanja in sprejemanja.

Robert Goreta

Robert Goreta je predavatelj, iskalec duhovnih in življenjskih resnic, pisatelj in avtor knjig Tam, kjer je volja, tam je pot, Življenjski diamant, Več daš, več imaš! in Srčne zgodbe. Vodi različna izobraževanja za osebnostno rast, retoriko, komunikacijo, medosebne odnose in motivacijo. Več o Robertovem delu si lahko prebereš na njegovi spletni strani www.osebna-rast.com.

Vesel bom tvojega komentarja! :-)

Klikni tukaj in objavi komentar

Spremljaj me na omrežjih

850 FB sledilcev. Klikni in všečkaj!