Košarica

V košarici ni izdelkov.

Kako se začne vsak projekt?

Lahko pride z vedrega neba in se nenadoma pojavi. V tvojih mislih je. Ne moreš se je znebiti. Vabi te. Poziva te. Navdušuje te. Odrineš jo stran. Misliš si, da je bedasta, da nima prihodnosti, da je le še ena izmed »čudnih misli«, ki ti hodijo po glavi. Bolj ko se ji upiraš, bolj ko jo negiraš, bolj uporno se vrača nazaj.

Zgodi se tudi, da jo za več let pustiš, jo pošlješ v tri krasne ter ji ne posvečaš pozornosti, a vendar se kot ljubosumna ljubica spet vrne nazaj k tebi. Je del tebe in se hoče izraziti skozi tebe. Nimaš denarja, nimaš sredstev, nimaš zvez in poznanstev, ne veš, kako jo boš realiziral in kako jo boš oživil ter manifestiral … vse, kar imaš, je le vizija v tvojih mislih – IDEJA.

Vsak projekt se začne z neko »bedasto, sanjavo, čudno, pregrešno« IDEJO, ki ti jo je Vesolje pripeljalo na pot, da se uresniči in izrazi skozi tebe. Da ji ti omogočiš rojstvo v tem času in prostoru ter jo podeliš s svetom.

Leta 1999 sem dobil idejo za knjigo Tam, kjer je volja, tam je pot. Bila je »le« IDEJA, misel v mojih možganih, ki je priromala iz daljnih kotičkov Vesolja. Lahko bi jo pustil oditi, lahko bi si rekel, da je neumna, bedasta, neuresničljiva, da nimam denarja, volje, poguma in ljudi, s pomočjo katerih bi jo uresničil.

Res je … nisem vedel, kam me bo ta ideja pripeljala, kako se bo manifestirala, vedel in občutil sem le to, da je to knjigo potrebno napisati. Ostalo sem prepustil Vesolju. Ko sem pisal knjigo, nisem imel zaposlitve, nobenega lektorja, knjižnega urednika, le nekaj koristnih nasvetov sem dobil od ljudi, ki so verjeli vame in v to idejo.

Sem razmišljal o nakladi, številu prodanih izvodov, ter o tem, koliko denarja mi bo ta knjiga prinesla? Sem razmišljal o trženju in vseh prodajnih poti, kako to knjigo spraviti med ljudi? Niti pod razno … le pisal sem in pisal, dokler ni bila knjiga dokončana.

Nato so se stvari že same po sebi postavile na pravo mesto. Toda tisto, kar je bilo najbolj pomembno pri moji »nebeški ideji«, je bilo to, da sem se spravil v akcijo in začel pisati. Mnogi pisatelji, ki so napisali knjižno uspešnico, so pogosto z naslednjo knjigo, ki so jo napisali, doživeli neuspeh, ker so morda preveč razmišljali o tem, koliko bodo spet zaslužili. Nekatere pisatelje je ta neuspeh tako potrl, da niso nikoli več sedli za mizo in karkoli napisali.

Vsi največji človekovi dosežki so nastali iz nekega notranjega vzgiba. Ne iz tega, da so v mislih preštevali, koliko denarcev bodo zaslužili, temveč iz tega, da so imeli neko vizijo, da njihova ideja ali projekt lahko pomaga še nekomu drugemu. Da ga navdihne, motivira in osreči. Ko je Mark Victor Hansen pisal Kurjo juhico za dušo, ni prešteval denarcev, želel je le te zgodbe spraviti med ljudi, da še druge navdihnejo.

Tisti trenutek, ko začnemo »kalkulirati« in »računati«, koliko nam bo določena ideja ali projekt prinesel, je to začetek »uboja ideje«. Nismo več pri stvari s srcem in z dušo, temveč razmišljamo predvsem skozi svoj analitični um.

Ideje za nove projekte so neprestano okoli nas. Marsikateri ne posvetimo pozornosti, ker menimo, da pač ni dovolj dobra, da je ne zmoremo uresničiti, ali, kar je pogosto največji izgovor, da sami nismo dovolj sposobni in vredni, da to idejo uresničimo ali določen projekt izpeljemo.

Kako je dejal že znameniti dr. Robert Schuller: »Vsakdo, ki začne, je že zmagovalec! Če ne drugega, je premagal lastno nepremakljivost, obotavljivost in strah pred neuspehom.« In še »Če začnemo, smo že napol gotovi.« Če misliš, da bi kdaj odnehal-a, potem si vsekakor preberi Schullerjevo knjigo: »Trdi časi minejo, trdi ljudje ostanejo«. Meni je ta knjiga leta 1999 obrnila življenje na glavo, ker sem med branjem le-te dobil idejo za knjigo, katero sem malo prej omenil.

Zanimivo, da se sedaj, ko začenjam uresničevati en nov, malo drugačen projekt, za katerega v tem trenutku še ne vem, kako, kdaj in s kom ga bom izvedel, vem samo to – izvedel ga bom, da mi ta knjiga spet »naključno« pride pod roko.

Seveda se ob tej ideji oz. projektu srečujem tudi z naslednjimi mislimi: »Ali mi bo uspelo? Ali sem dovolj dober za to? Ali to zmorem? Kaj bodo rekli drugi? Kaj si bodo mislili o meni, če ne bo dobro izpadlo?« Toda, če misliš, da zmoreš, ali če misliš, da ne zmoreš, v obeh primerih imaš prav, je nekoč dejal Henry Ford.

Biti ali ne biti? Storiti ali ne storiti? Začeti ali ne začeti? Odgovor je samo eden – biti, storiti, začeti. 🙂

Tudi tebi želim veliko poguma, radosti in navdušenja ob tvojih novih projektih in predvsem nikoli si ne dovoli, da ti drugi ljudje uničijo tvoje sanje s svojim »strokovnim« ali »nestrokovnim« mnenjem. Edini, ki ve, kaj mu je storiti, si ti sam-a. Zato – Just Do It! 🙂

Želim ti obilo poguma pri uresničevanju tvojih idej in projektov!

Deli naprej ...
Robert Goreta
Robert Goreta

Predavatelj, pisatelj, pesnik, podjetnik, plesalec.