Katero pomembno lastnost imajo zmagovalci?

Ljudje smo rojeni za zmage, uspehe in za obilje na vseh področjih našega življenja. Pot, ki jo moramo prehoditi na poti do določenega cilja ali uresničenih sanj, je podobna vzponu na goro.

Sprva je pot na goro položna in z lahkoto se vzpenjamo. Pri vzponu sploh ne čutimo nobenega napora in si mislimo – to je pa res otročje lahko. In samozavestno korakamo cilju – osvojitvi vrha – naproti. Bolj in bolj, ko se vzpenjamo, bolj in bolj postaja pot strma in vedno več energije, časa, čustev, napora moramo zavestno vložiti, da zmoremo to pot.

Med potjo nam morda kdaj spodrsne na spolzkih tleh in pademo. Tudi v življenju je tako – pogosto pademo, včasih zelo trdo in se počutimo kot poraženci. Med vzponom na goro prav tako pademo, se spotaknemo, potolčemo, vendar se ne počutimo kot poraženci – z vso odločnostjo in pogumom, kar ju premoremo, nadaljujemo pot in vztrajamo.

Čez čas se pot spremeni in ponovno postane bolj položna, naša samozavest v uspešen vzpon na goro pa se še poveča in si mislimo – če smo prišli do sem, bomo pa prav gotovo tudi do vrha. A gora (težava), se ne da – ko mislimo, da smo jo že osvojili, nam tik pred vrhom postreže z novim izzivom – vzpon postane še bolj strm, vse svoje plezalne sposobnosti moramo pokazati in dati res vse od sebe.

Pride tudi trenutek, ko tam, med skalami, ne vemo, kako naprej. Takrat se za trenutek ustavimo, pregledamo možnosti, ki se nam ponujajo in po premisleku se odločimo za tisto, ki je najboljša. Ne rinemo z glavo skozi zid, temveč preudarno ocenimo situacijo, preden se odločimo za naslednji plezalni prijem, kajti zavedamo se, da nam lahko, če ne bomo pravilno ocenili situacije, spodrsne in zgrmimo v prepad.

Po razmisleku kako naprej, z zaupanjem, samozavestjo in gotovostjo storimo naslednji korak in vztrajno plezamo, dokler ne preplezamo stene. Ko je stena preplezana, kljub utrujenosti občutimo olajšanje, veselje, radost – zmago. A poti še ni konec …

Do končnega cilja – vrha imamo le še nekaj sto metrov in v tistem trenutku moramo kljub utrujenosti in bolečini v sklepih zbrati vso energijo in prehoditi še zadnji del poti. Ko pridemo na vrh, je občutek zmagoslavja popoln – prevevajo nas veselje, sreča, ljubezen in samozavest. Mislimo si: »Uspelo mi je!«.

Potem, ko se na vrhu gore naužijemo čudovitega razgleda v dolino, pa je potrebno, da se še varno in srečno vrnemo v dolino. Ko se spuščamo z gor, moramo biti ravno tako previdni, kajti lahko nam spodrsne, se spotaknemo ali pa narobe stopimo in si zvijemo gleženj.

Čeprav smo že osvojili vrh, tudi pri sestopu z gore potrebujemo voljo, energijo in popolno koncentracijo. Podobno je z ljudmi, saj le-ti pogosto, potem, ko dosežejo določen cilj, pozabijo na to, da je še naprej potrebno ohraniti osredotočenost, vizijo in namen.

Tako, kot sta za vzpenjanje na goro potrebna volja in vztrajnost, tako moramo biti tudi v našem življenju vztrajni, neomajni in imeti vedno pred očmi svoj cilj. Na tej poti do cilja se bodo prav gotovo pojavile nekatere ovire, toda če bomo premogli dovolj vztrajnosti in poguma, se nam bodo vložen trud, čas in energija obilno povrnili.

Začenjamo z novim poslom in iščemo poslovnega partnerja, pišemo novo knjigo, pa nimamo založnika, iščemo novo zaposlitev a je ne najdemo? Bodimo VZTRAJNI tako, kot pri vzponu na goro, premislimo o naslednjih korakih ter pogumno stopajmo naprej in ne sprejmimo »ne« kot možnost.