Koga se največkrat dotaknemo?
2017 E-mesečnik

Koga se največkrat dotaknemo?

3d-koraki-do-uspeha-2014

Svet, v katerem živimo, postaja vse bolj tehnološki, in če hočemo ali nočemo, tehnologija korak za korakom prevzema nadzor nad našimi življenji. Nekateri sploh ne znajo več hoditi po svetu brez svojega pametnega telefona. Na vsakih nekaj minut preverijo sporočila in želijo biti dosegljivi kjerkoli in kadarkoli … Facebook, Twitter, Instagram, Gmail … Včasih smo bili odvisni od sladkorja, alkohola ali nikotina, sedaj postajamo odvisni od interneta, pametnih telefonov in socialnih omrežij.

Zasebnost v sodobnem svetu ne obstaja več, vse je postalo javno ali pa »prikrito« kontrolirano s strani tajnih vladnih agencij. Številni ljudje vse svoje aktivnosti, razmišljanja, vpoglede … vsakodnevno objavljajo na Facebooku, Twitterju in ostalih socialnih omrežjih, ob katerih preživijo ure in ure.

Lajkanje je postalo sodobni trend, in če na Facebooku nimamo dovolj lajkov, se počutimo depresivni, žalostni, spregledani … Pred časom sem na srbskem blogu Kompjuteraš zasledil objavo (gre za parodijo, a ni daleč od resnice) z naslovom U Beogradu osnovana prva klinika za odvikavanje od lajkova. Sicer je zabavno brati ta zapis in se tudi smejati ob njem, a po drugi strani se mi zdi, da je še preveč resničen.

Ob sebi imamo ljudi, partnerja, družino, otroke, sodelavce … toda le-ti niso deležni naše največje pozornosti, največ pozornosti dobi naš mobilni telefon. Če bi se tolikokrat ljubeče dotaknili sočloveka, kot se vsakodnevno dotaknemo mobilnega telefona, bi bil svet drugačen – bolj radosten, bolj ljubeč, z več notranjega in zunanjega miru, in ljudje bi bili bolj zdravi in povezani s seboj.

Kar zmrazi me, ko pomislim, koliko Wi-Fi-jev je hkrati vključenih v eni stolpnici, čeprav lahko na internetu zasledimo goro dokazov o škodljivosti le-teh na naše zdravje, energijo in počutje. Sam imam moj računalnik na kablu, in tako bo še naprej ostalo. Dobri stari kabel je precej boljši od Wi-Fi-ja, poleg tega pa je povezava do interneta ne samo bolj varna, temveč tudi bolj zdrava.

V moji mladosti smo se veliko igrali zunaj, na igrišču, v naravi in tekali smo okoli na svežem zraku. Smejali smo se, igrali v lužah, na peskovniku in se preganjali po travniku, ali pa se gugali na gugalnici. Dandanašnji otroci so vse bolj »ležerni« , vse manj v naravi in vse več med štirimi stenami. Računalniške igrice, pametni telefoni, pogovori preko Facebooka … so glavni, a tistega, kar njihovo telo najbolj potrebuje – dotik, objem in pogled iz oči v oči – dobijo vedno manj in manj.

A tudi starši oz. odrasli niso nič drugačni, hitijo v službo, hitijo v službi, hitijo iz službe, stalno pod »visoko napetostjo« in gnani do skrajnih meja, da dosežejo tisto »normo«, ki jo zahteva njihov nadrejeni v službi. Časa za čisto preproste aktivnosti, kot so pogovor, dotik, objem, igra, sprehod, tek, šport … preprosto ni več. Kljub številnim socialnim omrežjem je vedno manj stikov v živo, vedno manj kavic, vedno manj pogovorov in vedno manj smeha in iskrenih pogledov v oči.

Obstaja veliko raziskav, ki potrjujejo, kako dobra sta dotik in objem za naše zdravje in dobro počutje, saj se ob ljubečih dotikih in objemih sproščajo endorfini, oksitocin in še številni drugi dobri hormoni, da ne govorimo o tem, da se dejansko kemija v našem telesu povsem spremeni. Z dotiki postanemo drugačni, bolj čuteči in bolj ljubeči ter sočutni.

Kaj ko bi se malo »odklopili« od interneta in vseh sodobnih naprav in se večkrat dobili s svojimi prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in sorodniki v živo, ter da bi takrat pozabili na svoje pametne telefone ter bi se posvetili temu, kar smo počeli pred 20 ali 30 leti – se družili, pogovarjali in se preprosto »imeli fino«?!

Človek je vedno bil in vedno bo socialno bitje, ki za svoj obstoj potrebuje človeško bližino in toplino. Najhujša oblika kazni, ki jo lahko dobi zapornik v zaporu, je ta, da je za dolgo časa zaprt v samici. To mu je celo težje prenesti, kot če bi doživel kakšno drugo obliko nasilja. Rana se zaceli, toda čustvena rana ostane in jo je precej težje zaceliti, in ne more kar čez noč »pozabiti«, kar se mu je zgodilo.

Če že imamo ob sebi vso to sodobno tehnologijo, potem jo vsaj obrnimo v svojo korist. Naredimo si urnik vsak dan, koliko časa bomo preživeli na Facebooku, e-mailu in brskanju po spletu. In tega se potem tudi držimo, ne glede na to, koliko imamo oz. nimamo različnih obveznosti. V ta dnevni urnik obvezno vnesimo tudi čas, ki ga bomo preživeli s samim seboj (meditacija, tek, sprehod, branje, masaža …) in z drugimi (partner, družinski članki, sorodniki, prijatelji …). Vendar pozor – v tem času, ko smo z živimi ljudmi (ne vem kako naj se drugače izrazim), se izklopimo iz virtualnega sveta in bodimo njim 100 % na voljo.

Vsaka bralka in vsak bralec, ki je prišel do konca današnjega članka, mislim da že pozna odgovor na vprašanje: Koga se največkrat dotaknemo? Odgovor je na dlani – mobilnega telefona. Predlagam, da začnemo to, korak za korakom spreminjati in da več dotikov in pozornosti namenimo ljudem, ki jih imamo okoli sebe. Hvaležni nam bodo in še dolgo se bodo spominjali prijetnih uric radostnega druženja in smeha.

Želim vam veliko dotikov, objemo, nasmehov in ljubeče pozornosti!

Robert Goreta

POZITIVNA MISEL

»Ljudje so preveč zaposleni. Nihče jih ni naučil, kako nič ne delati. Ko nič ne delaš, postane tvoj um ustvarjalen, domisli se razodetij in rešitev. Kdaj je čas za kontemplacijo? Kdo jih uči ne delati nič?« – Roger Daltrey, pevec skupine The Who

Sledite Robertu na Facebooku

847 FB sledilcev. Klikni in všečkaj!

Naše partnerske strani

E-knjigarna

logo-srecna-retorika

sunwarrior

mimijumi