Odnosi in temelji
2008 E-mesečnik

Na kakšnih temeljih so zgrajeni naši odnosi?

3d-koraki-do-uspeha-2014Največ bolečine, joka, negativne energije in razočaranj nam ne prinese materialni neuspeh, kot bi sprva utegnili pomisliti, temveč naši medosebni odnosi. Ko gradimo hišo, je za njeno varnost potrebno, da je le-ta zgrajena na trdnih temeljih, da so temelji dovolj globoko v zemlji, ter da teren, na katerem gradimo hišo, ni preveč mehak, kajti naša bodoča hiša je pri tem v nevarnosti, da se bo začela pogrezati in sčasoma tudi rušiti.

Skratka, ko gradimo svoje bivanjsko okolje oz. svojo hišo, pomislimo na tisoč in eno malenkost, saj mora biti hiša ne samo potresno varna, temveč varna tudi pred požarom in ostalimi nevšečnostmi. V pripravo gradnje hiše vložimo ne samo veliko denarja, temveč tudi veliko našega časa, energije – skratka potrudimo se po svojih najboljših močeh, da bi nam dobro zgrajena hiša služila še leta in leta, ter da bi v njej lahko varno in udobno živeli tudi naši vnuki.

Za veliko ljudi je gradnja hiše življenjski projekt, za katerega jim ni škoda časa, denarja in energije, ki jo za to porabijo. In prav je tako, saj gradimo zato, da se bomo v hiši počutili ne samo varno, temveč tudi udobno, skratka po naših željah in idejah.

Pa se vrnimo k temi, s katero smo začeli današnje druženje – medosebne odnose. Seveda se boste vprašali, le kaj ima gradnja hiše opraviti z medosebnimi odnosi. O, pa ima – in še kako, zelo veliko, veliko več, kot pa si sprva mislimo. Dobri, zdravi, ljubeči medosebni odnosi so temelj uspešnega življenja. Kot sem že v prejšnji številki e-mesečnika dejal – človek je socialno bitje in za svoj obstoj potrebuje dobre in pristne medčloveške odnose.

Ko gradimo svoje medčloveške odnose, pa se kar pogosto zgodi, da na temelje dobrih, pristnih medčloveških odnosov, ki se izražajo skozi poslušanje, razumevanje, spodbudo, pohvalo, ljubezen, iskrenost, veselje, radost, navdušenje, kar pozabimo. Medosebni odnosi, ki ne temeljijo na iskrenosti in medsebojnem razumevanju, niso zgrajeni na trdnih temeljih in se sčasoma porušijo kot hišica iz kart, potem pa se sprašujemo, zakaj je to tega prišlo in kdo je kriv za to. Krivca iščemo vsepovsod, le pri samih sebi ne.

Sodobni medosebni odnosi so ponavadi zgrajeni na nadzorovanju drugih ljudi oz. sočloveka. Nadzora ne mara nihče, pa ni važno, ali gre za sodelavca, poslovnega partnerja, sina, hčerko, mater, očeta, moža, ženo, partnerico, partnerja – vsi si želimo osebne svobode in nikakor ne nadzorovanja, kritiziranja, omalovaževanja in ostalih neprijetnih zadev. Ljudje v svojih življenjih lahko nadziramo izključno same sebe, in le nad svojimi akcijami in reakcijami imamo nadzor.

Če bi ljudje med seboj poskušali biti bolj prijazni in razumevajoči le za 5 %, bi se na našem planetu marsikaj obrnilo v pozitivno smer. Politiki bi reševali spore drugače kot pa z vojaško silo, starši bi ubrali drugo pot pri vzgoji otrok kot pa kaznovanje, vodilni delavci bi spoznali, da s pravilnim pristopom lahko spodbudijo zanimanje podrejenih in povečajo njihovo delovno učinkovitost. Pravilni pristop nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo – nadzor.

Za začetek bi že veliko pomenilo, če bi naredili nekaj naslednjih sprememb v naših življenjih:

  • Nič več apatično in raztreseno ne kričimo na svoje sodelavce, temveč jim rajši umirjeno povejmo, kaj želimo, da storijo, in kako lahko to storijo. Pri tem, ko jim bomo govorili, jim pošljimo v mislih kakšno pozitivno misel, prepoznajmo potenciale v njih ter jih pohvalimo … in potem se »čudimo« njihovi drugačni reakciji.
  • Ko bo naš najstnik prišel z žura pozno ponoči, mu nikar ne »berimo levitov«, ko se vrne, in ga nikar v dnevni sobi ne čakajmo jezni in rdeči kot kuhan rak. Omenjena situacija bo prav gotovo privedla do spora, jeze, negativne energije, in nad njim bomo imel še manj moči in nadzora kot pa prej. Odzovimo se rajši drugače – bolj ljubeče, umirjeno, in ko bo prišel domov, mu povejmo, da smo bili zaskrbljeni zanj, objemimo ga in bodimo veseli, ker je prišel domov živ in zdrav.
  • S partnerjem ali zakoncem se pogosto skregamo zaradi različnih malenkosti, zaradi česar smo nato jezni, užaljeni in sprti tudi po več dni. Naš partner ni popoln (le kdo pa je!), ima svoje pluse in minuse, zato ga sprejmimo takšnega kot je, nič več mu ne »molimo pod nos« njegovih napak, temveč ga objemimo, poglejmo mu za daljši čas v oči in mu recimo, kako ga imamo radi, kako cenimo njegovo bližino, ljubezen, spodbudo in pomoč.

Podobne situacije, ko se lahko drugače odzovemo kot običajno, bi lahko našteval v nedogled. Če menite, da zgornji pristopi ne delujejo, ali pa da so čisto nesmiselni – zakaj ne bi poskusili z enotedenskim preizkusom in bili do ljudi, ki jih imate okoli sebe in jih srečujete, drugačni? Zakaj ne bi okoli sebe širili več umirjenosti, manj jezljivosti ter več razumevanja in ljubezni?

Takle preprost enotedenski eksperiment, ko namesto jeze (ki tako ali tako nikoli ne deluje) uporabite ljubezen, utegne temeljito spremeniti vaše medosebne odnose, tako v zasebnem kot tudi v poslovnem življenju. Ko boste naredili ta poskus, »nikoli več ne bo tako kot je bilo«, in spoznali boste, da ste začeli graditi nove temelje medosebnih odnosov – temelje, ki so trdni kot skala, a vseeno mehki kot najbolj nežen objem.

Naj vas spremlja obilje vsega dobrega!

Robert Goreta

MODROST V VERZIH IZBRANA POSEBEJ ZA VAS

Ljudem vsem pošiljam le misli ljubeče,
prijaznost, sočutje in srčno dobroto.
S tem vrelce odpiram obilja in sreče,
ki moj Višji jaz mi jih daje za doto.

Ljuba Žerovc, verz iz knjige Modrosti zbrane iz verzov stkane

POZITIVNA MISEL

“V največji nesreči obstajajo najboljše možnosti, da bo prišlo do srečne spremembe.” Evripid

SMEH JE POL ZDRAVJA – ANEKDOTA E-MESEČNIKA

Ko so trobentača Avsenikov Franca Koširja vprašali, kakšen je njegov komentar o slovitih (in že pozabljenih) portoroških sklepih iz davnega leta 1980, je dejal: »Prav Portorožu se moramo zahvaliti, da imamo takšnega asa, kot je Bojan Križaj.«
»Zakaj pa prav Portorožu?«, ga je radovedno vprašal napovedovalec Teo Lipicer.
Franc je ustrelil kot iz topa:
»Ja, zakaj neki! Zato, ker sta bila njegova starša tam na poročnem potovanju …«

Robert Goreta

Robert Goreta je predavatelj, iskalec duhovnih in življenjskih resnic, pisatelj in avtor knjig Tam, kjer je volja, tam je pot, Življenjski diamant, Več daš, več imaš! in Srčne zgodbe. Vodi različna izobraževanja za osebnostno rast, retoriko, komunikacijo, medosebne odnose in motivacijo. Več o Robertovem delu si lahko prebereš na njegovi spletni strani www.osebna-rast.com.

Spremljaj me na omrežjih

855 FB sledilcev. Klikni in všečkaj!