Naše virtualno (socialno) življenje

Spomin mi je ušel na lansko poletje, ko sem po daljšem času spet vzel v roke žogo in se podal na košarkaško igrišče, ki ga imamo pred Kulturnim domom. Ko sem bil na igrišču, je bilo to vedno v petek ali v soboto zvečer, malo po 19.00 uri, ko se je poletna vročina že nekoliko unesla.

Med metanjem žoge na koš sem resnično užival in se na trenutke počutil tako, kot se je počutil legenda svetovne in evropske košarke Dražen Petrović. Namreč, tudi Dražen je bil, tako kot sem bil lansko poletje jaz, ure in ure sam na košarkaškem igrišču, kjer je preigraval nevidnega nasprotnika in užival v igri.

Košarka mi je bila vedno v izziv, sprostitev in navdih. In ko sem tako tekal gor in dol po igrišču in metal na koš, sem opazil nekaj zanimivega, kar me je vrnilo nazaj v moje otroštvo. Spominjam se, kako smo včasih v družbi, s prijatelji, igrali košarko. To je bilo nekako od mojega 10. pa vse do 25. leta – košarkaško igrišče je bilo naše zbirališče, čas za igro in druženje. Dobesedno obvezni »vikend obred«.

Žal tega sedaj ni več. V dveh poletnih mesecih, ko sem bil na igrišču, ni bilo tam, če uporabim sodoben izraz »prime time-u«, razen mene nikogar drugega. Kje so sedaj vsi? Kje je sedaj današnja mladina, cvet naše države in naše prihodnosti? Kam se je izgubilo tisto, kar smo včasih imeli – druženje, spontanost, igra …?

Kaj počnemo dandanes? Namesto da bi šli med ljudi, na igrišče, rajši ure in ure sedimo za računalnikom in »Fejstbukamo«. Facebook je v zadnjih letih precej spremenil naše socialno življenje – več smo on-line in manj real-line. Še ko se s prijateljem ali prijateljico zmenimo za kavo, čaj, ples … se moramo v naprej »naročiti« vsaj teden dni prej, preden »pridemo na vrsto«.

Da, časi se spreminjajo, to je dejstvo. Ko pišem današnji članek, pri tem ne gre za neko nostalgijo za »dobrimi starimi časi«, temveč bolj za opažanje in razmišljanje, da čeprav smo preko sodobnih internetnih medijev vedno bolj virtualno povezani, smo v resnici vedno bolj oddaljeni eden od drugega.

Zato se velja držati pravila – bodimo manj na Fejcu, pa več v realnem življenju. Res je, da se je težko »odklopiti« in spremeniti navade, ker smo od te »virtualnosti« zavestno ali podzavestno postali že odvisni, a če smo vztrajni, pogumni, tudi to lahko storimo.

Priznam, da sem tudi sam v zadnjih letih preveč preživel »on-line« in pozabil na tisto, kar je najbolj pomembno – pristni medosebni, socialni stiki v realnem življenju. In tako že delam spremembe – moj profil na Netlogu sem pobrisal, medtem ko sem se med pisanjem članka, ki ga berete, odločil, da bom svojo prisotnost na Facebooku omejil in le še ob večerih objavil kakšen zanimiv posnetek, povezavo ali članek.

Ali se sploh zavedamo, koliko časa in naše ustvarjalnosti nam vzame Facebook? Zanalašč sem v zadnjem mesecu dni naredil eksperiment in sem bil, sicer »nevidno« prisoten na Facebooku, tako med delovnim časom kot tudi izven njega. In kaj sem ugotovil? Ljudje med delovnim časom, na veliko uporabljajo Facebook, objavljajo slike, misli, komentirajo, delijo – njihovo osebno življenje je praktično na vpogled vsem.

Bil-a sem tukaj, šel/šla sem tja in tja, srečal-a sem se s tem in tem, bil-a na tej zabavi, šel/šla na ono potovanje. Saj vse lepo in prav – toda ko srečaš ljudi, ki imajo po dva ali celo tri polne profile, potem se vprašaš – Ali res potrebujemo toliko »virtualnih« prijateljev? Nekoč sem prebral v neki knjigi nasvet, naj naredimo naslednji test glede resničnih oz. pravih, iskrenih prijateljev, ki so to res v pravem pomenu besede.

Zamislimo si, da smo šli na potovanje nekam v Azijo ali Afriko, in da smo po spletu okoliščin (ni važno, ali smo »krivi« ali ne) tam nekje »Bogu za hrbtom« pristali zaporu. In to v takšnem zaporu, kjer se zdijo naši slovenski zapori kot zapori s petimi zvezdicami. V tistem trenutku visi naše življenje na nitki, smo na meji med preživetjem in smrtjo. Ste si zamislili to situacijo? Ste? Odlično!

In sedaj si postavite vprašanje: »Koliko od teh »Facebook prijateljev« bi vas šlo rešit, in s tem tvegalo celo lastno življenje?« Ali še boljše vprašanje »Koliko vaših prijateljev, ki jih osebno poznate, bi vas šlo rešit?« Prave prijatelje spoznamo ravno takrat, ko smo na dnu, ko nam gre vse narobe, ko nam le-ti ponudijo roko, nas dvignejo in objamejo. To so pravi prijatelji! In en takšen prijatelj je vreden več kot 4.999 drugih virtualnih FB prijateljev.

Še vedno smo ljudje in imamo srce in čustva in dušo … Pristni osebni stik, objem in nasmeh so vredni več kot nekaj tisoč virtualnih. Saj ne rečem, da tudi virtualni objem in nasmeh ne pomagata, toda izpolnjeno, radostno in ljubljeno srce ne rabi virtualnega nasmeha, objema ali poljuba, ker le-to duševno oz. čustveno hrano dobi v živo.

Zatorej – naj živi čas pristnega, realnega in iskrenega medsebojnega druženja, ko si pogledamo v oči, se skupaj nasmejimo, se zabavamo in se objamemo. Naj bo od branja tega članka naprej takšnih trenutkov v letu 2012 in nasploh vašem življenju čim več.

Želim vam obilo smeha, radosti in notranje sreče!

Robert Goreta

MODROST V VERZIH IZBRANA POSEBEJ ZA VAS

Če svojemu otroku nismo privzgojili
prepričanja v lastne sposobnosti,
le strahopetca smo iz njega naredili,
ki vsakega poraza se boji.

Ljuba Žerovc, verz iz knjige Modrosti zbrane iz verzov stkane

POZITIVNA MISEL

“Vsak otrok je umetnik. Težava je v tem, kako naj ostane umetnik, ko odraste.” Pablo Picasso

SMEH JE POL ZDRAVJA – ANEKDOTA E-MESEČNIKA

Francoski pisec novel in komedij Georges de Moinaux – Courteline je obiskal prijateljico. Ko ga je med pogovorom vprašala, ali ima rad otroke, je odgovoril:
»Ne prav vseh.«
»Kakšni pa so vam všeč?«
»Takšni, ki kričijo.«
»Glej no! Zakaj pa?«
»Ker jih odnesejo.«