Paradoks sodobnega časa
Življenjski slog

Paradoks sodobnega časa

Danes sem dobil v e-poštni nabiralnik tole zanimivo razmišljanje, zgodbo, nauk … (imenujte to kakorkoli želite).

Vsebina mi je dala misliti, saj se sodobnemu človeku zdi, da se svet hitreje vrti, da vse želimo nekako na hitro, da sploh nimamo več potrpljenja počakati, se ustaviti, se ozreti okoli sebe in z ljudmi, ki jih imamo radi podeliti lepe trenutke.

V vsej tej »norosti« in »hitrosti« sodobnega časa se mi zdi, da smo pozabili na tisto, kar je najbolj pomembno v naših življenjih – na človeka, naravo in ljubezen.

PARADOKS SODOBNEGA ČASA

Imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče.
Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj.
Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.
Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti.

Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč TV in molimo preredko.
Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.

Govorimo preveč, ljubimo preredko, sovražimo prepogosto.
Naučili smo se, kako preživeti, ne pa kako živeti.
Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom.
Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda.

Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega.
Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari.
Očistili smo zrak, a onesnažili dušo.
Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov.

Pišemo več, a se naučimo manj.
Planiramo več, a dosežemo manj.
Naučili smo hiteti, a ne tudi čakati.
Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdajkoli, a mi komuniciramo vse manj in manj.

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov.
To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov.
To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.
To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču.

Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še kom, ali samo izbrisali.

Pomni: preživi nekaj časa s tebi dragimi, ker oni ne bodo tu tudi večno.

Pomni: reci kakšno prijazno besedo tistemu, ki te gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba kmalu odrasla in odšla.

Spomni se, da daš topel objem tistemu zraven tebe, ker je to edino imetje, ki ga lahko daš s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Spomni se, da rečeš “Ljubim te” svojemu partnerju in tvojim ljubljenim … in pri tem je najpomembneje, da tako res misliš. Poljub in objem bosta zacelila rano, če bosta prišla globoko iz tebe.

Spomni se, da se držiš za roke in ceniš trenutke, ker nekega dne ta oseba ne bo več tu. Daj čas ljubezni, daj čas pogovoru in daj čas deljenju tvojih dragocenih misli z drugimi.

Robert Goreta

Robert Goreta je predavatelj, iskalec duhovnih in življenjskih resnic, pisatelj in avtor knjig Tam, kjer je volja, tam je pot, Življenjski diamant, Več daš, več imaš! in Srčne zgodbe. Vodi različna izobraževanja za osebnostno rast, retoriko, komunikacijo, medosebne odnose in motivacijo. Več o Robertovem delu si lahko prebereš na njegovi spletni strani www.osebna-rast.com.

Vesel bom tvojega komentarja! :-)

Klikni tukaj in objavi komentar

Spremljaj me na omrežjih

862 FB sledilcev. Klikni in všečkaj!