Košarica

V košarici ni izdelkov.

Preprosto zdravilo za osamljenost

Prazniki, še posebno Božično – novoletni, je čas, ko se mnogo ljudi počuti osamljenih. Pred dnevi sem na TedX-u »naključno« zasledil izjemno zanimiv govor Baye Voce z naslovom »The Simple Cure for Loneliness« oz. po slovensko »Preprosto zdravilo za osamljenost«.

Na blogu sem že večkrat omenjal, kako dramatično upada kvaliteta našega socialnega življenja, ne glede na to, da smo sedaj »24 ur« povezani preko socialnih omrežij.

Kaj me je navdušilo pri govoru Baye Voce?

Predvsem to, da izpostavi tisto, kar v sodobnem času socialnih omrežij pozabljamo – da druženje preko Facebooka, Twitterja ali Instagrama ni enako kot druženje v živo, iz oči v oči, z roko v roki in srce pri srcu.

Baya nam med drugim pove, da je, ko je bila stara 21 let sodelovala v resničnostnem showu na MTV-ju, toda kljub »15-im minutam slave« je bila bolj osamljena kot kdajkoli prej. Potem, ko se je resničnostni show zaključil, se je odločila, da razišče kaj dejansko ustvarja povezavo med ljudmi in posledično povzroči, da so ljudje manj osamljeni.

Baya pravi, da zato, da bi občutili povezanost, je potrebno, da smo videni, slišani in cenjeni. Omeni tudi tako imenovane »modre cone« (Loma Linda v Kaliforniji, Sardinija v Italiji in Okinava na Japonskem), ki so področja na Zemlji, kjer ljudje živijo najdlje in najbolj srečno.

Na teh področjih nekateri skupaj molijo, medtem ko se drugi sprehajajo skupaj, spet tretji pa preživijo več časa v krogu svoje družine. To, kar je vsem skupno pa je to, da dajejo prednost povezovanju z ljudmi in se osredotočajo na medosebne odnose.

S svojimi raziskavami je Baya ugotovila, da imajo ti ljudje »sidro povezavovanja«, skratka, da se povezujejo z ljudmi, ki jih vidijo, slišijo in cenijo.

In kako ustvarimo to »sidro povezovanja«?

Preprosto – s pomočjo rituala, toda pri tem Baya nima v mislih cerkvenega rituala, temveč ponavljajoče vsakodnevne aktivnosti in namero, da to storimo. Na ta način ritual postane podoben navadi ter postane del nas.

Včasih smo se veliko povezovali na način, da smo sedeli v krogu ob tabornem ognju in si pripovedovali različne zgodbe. Baya je to s prijateljicami malo spremenila, niso imele tabornega ognja, so se pa vsak ponedeljek zvečer zbrale v enem od svojih stanovanj, si skuhale kakšen topel napitek in se na kavču pogovarjale, pogovarjale in pogovarjale.

Ne glede na to ali so ob ponedeljkih govorile o veselih temah ali o žalostnih (preizkušnje v življenju), med seboj so se povezale in našle svoje »sidro povezovanja«. Skupni ponedeljkovi večeri so postali njihov ritual, ki so se ga veselile in jim je ponudil prijaznost in spoštovanje. Ta preprosti ponedeljkov ritual jim je pomagal, da so se prebile skozi različne »nevihte življenja«.

Ko je bila Baya s prijateljicami na popotovanju po Franciji je ugotovila, da imajo v Franciji svoje rituale in sicer kosila. Tam kosilo niso hitra in trajajo kar nekaj ur in po kosilu sledijo nadaljnji pogovori.

Na potovanju v Nico je bila s prijateljicami priča tragični nesreči v kateri je umrlo 84 ljudi. Po samo 12-ih urah od te tragedije so trgovine in restavracije spet odprle svoja vrata in ljudje so se vrnili k svojim ritualom. V času največjih tragedij, neviht, žalosti … ritual deluje kot »sidro povezovanja«.

Baya na koncu svojega odličnega govora zaključi, da povezovanje ni ustvarjeno s stvarmi h katerim gremo, temveč s stvarmi, h katerim se vrnemo. Vsakodnevni ritualni, ki jih izvajajo s prijatelji in družinskimi člani nas bodo v času najtežjih preizkušenj in neviht zopet vrnili v naše lastno »sidro povezovanja«.

V najbolj preprostih stvareh, ki jih že vsakodnevno izvajamo, se utegne skrivati naše »sidro povezovanja« in s pomočjo le-tega se izognemo osamljenosti, saj vemo, da smo člani skupine ljudi, ki nas vidi, sliši in ceni. Skratka, brez pristnega medčloveškega stika iz oči v oči, preprosto ne gre. 🙂

Deli naprej ...
Robert Goreta
Robert Goreta

Predavatelj, pisatelj, pesnik, podjetnik, plesalec.