Prijateljstvo je darilo
Medosebni odnosi

Prijateljstvo je naše največje darilo

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji šoli, sem videl fanta iz mojega razreda, ki je šel proti domu. Ime mu je bilo Kyle. Videti je bilo, kot da nese domov vse knjige.

Mislil sem si: ”Zakaj bi kdo nesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora biti piflar.” Sam sem imel kar lepo načrtovan vikend (zabava in nogometna tekma z mojimi prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu skupina otrok. Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in videl sem, ko so pristala v travi. Pogledal je gor in videl sem to obupno žalost v njegovih očeh.

V srcu sem čutil z njim. Zato sem stekel do njega in medtem, ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl solzo v njegovih očeh. Ko sem mu podal očala, sem rekel:”Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti.” Pogledal me je in rekel:”Hej, hvala!”

Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in ga vprašal, kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem prej videl.

Rekel je, da je pred tem hodil v zasebne šole. Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom, ki je hodil v zasebno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. Izkazalo se je, da je kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji igrati nogomet. Rekel je, da želi.

Družili smo se cel vikend in bolj, ko sem spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč in moji prijatelji so bili istega mnenja. Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel: ”Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih nosiš vsak dan!” Samo smejal se je in mi dal polovico knjig.

Skozi naslednja štiri leta sva s Kyle-om postala najboljša prijatelja. Ko sva bila v zadnjem letniku, sva začela razmišljati o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown in jaz za Duke. Vedel sem, da bova za vedno prijatelja in da kilometri ne bodo nikoli problem. On je želel postati zdravnik, jaz pa sem ciljal v poslovne vode z nogometno štipendijo.

Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v našem razredu. Ves čas sem ga dražil, da je piflar. Moral je pripraviti govor za maturo. Tako vesel sem bil, da meni ni bilo potrebno iti na tisti oder in govoriti. Na dan mature sem videl Kyle-a. Izgledal je čudovito.

On je bil eden tistih, ki so res našli sami sebe skozi srednjo šolo. Malo je ”napolnil” svojo postavo (z mišicami) in z očali je bil videti povsem »cool«. Imel je več zmenkov kot jaz in punce so ga oboževale.

Kako sem bil včasih ljubosumen. Danes je bil eden tistih dni. Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem ga lopnil po hrbtu in rekel: ”Hej, veliki mož, odličen boš!” Pogledal me je z enim tistih pogledov (hvaležnih) in sem nasmejal. ”Hvala,” je rekel.

Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in pričel. ”Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista težka leta. Svojim staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju … in tudi svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj največje darilo, kar ga lahko tej osebi date. Povedal vam bom zgodbo.”

Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu najinega srečanja. Čez vikend se je nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico zato, da njegova mama tega kasneje ne bi rabila početi in nositi domov vseh njegovih stvari.

Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. ”Hvala Bogu, sem bil rešen. Moj prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.”

Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico medtem, ko nam je ta čeden, popularen fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Videl sem njegovo mamo in očeta kako me gledata in se mi smejita s tistim istim hvaležnim nasmeškom.

Šele takrat sem dojel globino vsega tega. Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš življenje. Na bolje ali na slabše.

Bog nas ”daje” v naša življenja, da vplivamo drug na drugega na nek način. Iščite Boga v drugih.

In še moj skromni pripis ob tej zgodbi …

Če je ta zgodba, ki se je po »naključju« znašla v mojem poštnem predalu in katero sem podelil s teboj preko bloga, vsaj malo vplivala nate in na tvoje razmišljanje o ljudeh, prijateljstvu, ljubezni in življenju – potem je bil moj namen več kot dosežen.

Tu smo zato, da se dotaknemo src drug drugih in si pomagamo na poti skozi življenje.

Robert Goreta

Robert Goreta je predavatelj, iskalec duhovnih in življenjskih resnic, pisatelj in avtor knjig Tam, kjer je volja, tam je pot, Življenjski diamant, Več daš, več imaš! in Srčne zgodbe. Vodi različna izobraževanja za osebnostno rast, retoriko, komunikacijo, medosebne odnose in motivacijo. Več o Robertovem delu si lahko prebereš na njegovi spletni strani www.osebna-rast.com.

Vesel bom tvojega komentarja! :-)

Klikni tukaj in objavi komentar

Spremljaj me na omrežjih

850 FB sledilcev. Klikni in všečkaj!