Srce ali možgani?

Vsekakor sem za srce, saj slednje daje ključni impulz možganom. Naj vam za začetek današnjega članka predam resnično zgodbo, ki jo je objavil Elder Chalmers v svoji knjigi o možganih. Videli boste, kako je s pomočjo brezpogojne ljubezni, sočutja in srca preživel dojenček, ki ob rojstvu praktično ni imel svojih možganov in bi po vseh predvidevanjih moral biti le »rastlina«.

S svojim očmi sem videl otroka, ki ni imel centra za sluh, gledanje in druge velike in pomembne možganske strukture. Ta otrok nikoli ne bi smel videti ali slišati, temveč le nemočno ležati v postelji do konca svojega življenja.

Opazoval sem njegovo mater, kako ga dolgo časa močno masira z ljubeznijo. Gledal sem, kako mu drži glavo in prsi, ko ga opogumlja, da se zaplazi in poskusi premakniti roke in noge. Opazoval sem, kako je njegov svet izpolnjen s čudovitimi zvoki in prizori, vse dokler ga močno masira. In videl sem njegovo plazenje! Videl sem, da je odgovoril na prizore in zvoke, ki mu jih je mati poslala. Videl sem … in to dobro!

Posnetki njegovih možganov so pokazali, da je razvoj zaustavljen na nivoju primarnega možganskega tkiva na samem začetku. Imel je tako malo ponuditi. Toda kot odgovor na materino stimulacijo so ti enostavni, nerazviti možgani lahko dali ukaz vojski astrocitov, naj se razpršijo po vseh možganih in osvobodijo faktor rasti neurocitov, s pomočjo katerih bi zrasle nove možganske poti in vezi med nekaj nepoškodovanimi območji.

Vse te nove povezave na novem ozemlju so nastale kot odgovor na neprestani trud. Nastale so nove kemikalije, zato da bi se električni impulzi lahko prenašali in s tem omogočili novonastalim encimom, da temu otroku omogočijo uporabo svojih udov, oči in ušes.

Da bi lahko bolje razumeli, zakaj je prišlo do tega »čudeža«, je prej potrebno nekoliko bolje spoznati naše možgane in srce.

Srce ni le »črpalka«, ki pošilja kri po celem našem telesu. Ali ste vedeli, da je naš krvno – žilni sistem dolg tudi do 100.000 km? Res impresivna številka, ki nam da misliti, kako mogočna bitja smo. Najbrž niste vedeli, da je naše srce ustvarjeno pred možgani in da začne utripati 21. dan nosečnosti. Srce ima tudi svoj živčni sistem, ki bi ga lahko poimenovali “srčni možgani”. Zanimivo je, da srce pošlje precej več informacij možganom, kot pa jih možgani pošljejo srcu.

Niso naši možgani edini, ki imajo nevrone – tudi srce jih ima in sicer kar okoli 40.000. A to še ni vse. Srce usmerja tudi možganske nevrone in informacije prihajajo v možgane iz srca. Ko govorimo o naših prepričanjih, le-ta niso shranjena v naših možganih, temveč je srce center naših prepričanj.

Ko nekdo govori iz srca, resnično lahko občutimo to energijo. Zakaj? Ker s srcem lahko vplivamo ne samo na svoje možgane, temveč tudi na možgane drugih ljudi, ki so okoli nas. Elektro-magnetno polje iz našega srca sinhronizira srca ostalih ljudi, ki so v naši bližini, kar je mogoče tudi znanstveno dokazati s posebnimi merilnimi inštrumenti inštituta HeartMath.

Naše srce se lahko spominja, čuti in pošilja signale v vse organe v telesu. Ko govorimo o tem, da se naše srce spominja – zagotovo ste že slišali za zgodbe o tem, kako so ljudje, ki so jim presadili srce, postali drugačni in da so prevzeli osebnostne in čustvene lastnosti lastnika srca. Prej vegetarijanci so sedaj postali vsejedci, tisti, ki prej sploh niso bili športniki, pa so se začeli več gibati in bolj zdravo živeti. Da, srce ima res svoj spomin.

Še bolj pa je zanimiva zgodba ljudi, ki so dobili umetno srce. Le-ti pravijo pravijo, da so po operaciji izgubili občutke ljubezni in sočutja ter da ne morejo več občutiti strahu. V srcu se resnično nahajajo občutki sočutja, kar nakazuje tudi zgodba o Tibetanskih menihih, ki so se začeli smejati, ko so jim za »merjenje sočutja« dali elektrode na možgane, češ ti znanstveniki pa res nimajo pojma, kje se nahaja sočutje.

Za zaključek pa še najbolj enostaven način, ki ga poznam, da se umirimo in se povežemo s svojo notranjo modrostjo in energijo srca. Svojo primarno roko (levo ali desno) položimo na sredino prsi, tam kjer je naše srce. Veliko ljudi misli, da je srce na levi strani, vendar temu ni tako – srce je na sredini prsnega koša.

Nato zaprimo oči in sproščeno dihajmo ter se popolnoma prepustimo. Mislim ne posvečajmo pozornosti, temveč jih preprosto opazujmo kot neodvisni opazovalci. Kmalu bomo ugotovili, da so misli vedno manj intenzivne in da se v nas porajajo prijetni občutki miru, radosti, ljubezni. S to preprosto vajo se uskladimo s svojim srcem, kar ima za nas številne dobrobiti.