Košarica

V košarici ni izdelkov.

Zgodba o korenčku in osličku

Nekoč je živel osliček, ki je vsak dan vneto iskal svoj korenček. Nekateri ljudje so se norčevali iz njega tako, da so mu pred nos, le nekaj centimetrov proč, molili korenček, ko pa je stegnil glavo proti njemu, so mu ga vedno izmaknili. Tako se je celo življenje trudil, da bi končno »zagrizel« v tisti slastni korenček, a vedno se mu je izmikal. Včasih je našel na vrtu korenček, toda ni ga znal izruvati iz zemlje, zato je druge prosil za pomoč. Zgodba se je seveda ponovila, korenček so mu izkopali, a so se potem spet z njim igrali in mu ga nikoli niso dali.

Leta so minevala, hrepenenje po tistem korenčku, ki so mu ga vedno držali pred nosom, pa je še vedno ostalo. Bolj ko se je staral, bolj je bil žalosten, razočaran in nesrečen. Njegov korenček je bil zanj v tem življenju nekako »nedosegljiv«. Nekega dne se je odločil, da bo odšel od doma, da bo zapustil svoj varen pristan in šel v širni svet. Podal se je na dolgo popotovanje širom sveta, bil je v Ameriki, na Kitajskem, v Indiji, v Južni Afriki, v Rusiji, šel je celo na Novo Zelandijo, in na koncu še v Veliko Britanijo. A zgodba je bila vedno povsod enaka – tisti korenček so mu vedno nosili pred nos, bil je na dosegu rok, a se mu je vedno izmaknil.

Potem ko se je vrnil zopet nazaj domov, so ga pozdravili njegovi bratje in sestre. Spraševali so ga, kako je bilo po svetu, kaj vse je videl, kje vse je bil in kakšen dogodivščine je doživel. Vsi so ga pozorno poslušali z odprtimi očmi in upali, da jim bo razodel skrivnost o tistem izmikajočem se korenčku. A žal je ni mogel povedati. Skrivnosti ni bilo. Korenčka ni nikoli mogel doseči, saj je bil vedno »prekratek« ali »prepočasen« ali kaj drugega »pre________« – (sam-a vpiši kar ti pride na misel), da bi ga hitro zagrabil. Bil je tako blizu, a hkrati tako daleč … skratka nedosegljive sanje oslička.

Nekega dne, ko je bil resnično utrujen od vsega tega iskanja korenčka širom sveta, se je usedel pod drevo. Bridko je zajokal, živali, ki so bile ob njem, so ga poskušale utolažiti, a nič ni pomagalo … bil je razočaran nad seboj in nad življenjem. Mislil je, da je največja izguba na svetu, da bo šele, ko bo dobil ta korenček, občutil srečo, radost, mir, veselje v svoji duši, po čemer je hrepenel že od zgodnje mladosti. Vsaj enkrat v življenju si je želel občutiti vse to, ter priti do spoznanja, da je tudi on dovolj dober in dovolj vreden, da si zasluži in dobi ta korenček.

Nič več ni vedel, kaj bi … in tam pod drevesom, ko ga ni nič utolažilo, je zaprl svoje oči in začel je dihati, kot so ga učili jogiji v Indiji in Staroselci na Novi Zelandiji. In je dihal, in dihal, in dihal … sploh ni imel nobene misli, preprosto se je le prepustil trenutku in si dovolil le biti. Ko je tako meditiral, se mu je v telesu pojavil prijeten občutek notranjega miru, radosti, sreče … zdelo se mu je kot da se je njegovo telo razprlo ljubezni in radosti. In potem … zgodilo se je nekaj nedoumljivega – s svojimi notranjimi očmi je v svojem srcu ugledal korenček in si ga prvič v življenju dovolil ugrizniti in ga občutiti.

Kakšno veselje, kakšen mir, kakšna energija, kakšen čudež … tam je bil že od njegovega rojstva, a namesto da bi se ozrl globoko vase in v svoje srce, je ta korenček iskal širom sveta. Mislil je, da mu bo obisk znanega guruja v Indiji dal moč, da najde ta korenček, in da mu bo obisk Rezervata razsveteljenih oslov v Južni Afriki pomagal razumeti in dojeti, kako končno priti do tega korenčka. Vsa ta leta, ves ta trud, vse te solze, vse te neprespane noči, polne žalosti … ko bi le že prej vedel, da ima vse na dosegu svojih rok, da ima že vse to, kar išče po svetu že od rojstva v sebi. Občutek tega dragocenega spoznanja je bil neopisljiv, bil je kot moč tisočerih ognjemetov.

V tistem posebnem stanju blaženosti je odprl oči, solze mu niso več tekle po licu, barve okolice so bile drugačne, svoje živalske prijatelje in prijateljice je ugledal v povsem drugačni luči, na obrazu pa je imel spremenjen izraz. Vsi, ki so bili okoli njega, niso mogli verjeti, odkod tolikšna moč, odkod tolikšna preobrazba in zakaj takšna sprememba. Zanje je bilo to nekaj čudežnega.

Nekateri so še vedno želeli manipulirati z njim, še vedno so mu molili korenčke pred nos, še vedno so mu jih izmikali, a njemu to ni bilo mar. Ni se več pustil voditi, nič več ni sledil drugim, nič več ni sledil množici, šel je po svoji unikatni, drugačni poti. Ljudje, ki so mu vsa ta leta molili korenček pred nos, so izgubili moč nad njim. To jih je prestrašilo, saj so vedeli, da osliček ni več osliček, ki se pusti voditi, temveč da od sedaj naprej razmišlja z lastno glavo, prisluhne svojim občutkom in sledi svojemu srcu. Ni bilo moči zunaj njega, ki bi ga lahko usmerila proč od njegove življenjske poti. Po svetu je hodil ponosno, radostno, srečno … Bil je edini v množici osličkov, ki je doživel notranjo preobrazbo, ki mu je za vedno spremenila življenje.

Zgodba o osličku je sicer izmišljena, a ponuja veliko življenjskih naukov. Predlagam da tudi ti pogledaš po svojem življenju, kje vse iščeš te izmikajoče se korenčke, komu vse slediš in komu vse verjameš. Vprašaj se tudi, zakaj drugim bolj verjameš kot sebi. Zakaj ne zaupaš svoji notranji modrosti in inteligenci, ki te vedno vodita varno po poti življenja. Korenčke ti že od rane mladosti molijo pred nos, toda čeprav si kdaj ta korenček uspel dobiti oz. ujeti, se vseeno še nisi počutil-a povsem izpolnjeno, iskal-a si naslednji, naslednji in še naslednji korenček, nikoli pa se nisi ozrl-a tja, kamor bi se že zdavnaj moral-a – v svoje srce.

Naj te tale kratka zgodba navdihne, da boš tudi ti pogledal-a tja, kjer se nahaja to, kar iščeš že celo življenje. 🙂

Deli naprej ...
Robert Goreta
Robert Goreta

Predavatelj, pisatelj, pesnik, podjetnik, plesalec.